Pojdi na glavno vsebino

Spoštuj svojo jezo

Pogosto doživijo ljudje na terapijah kaj takega, kar začasno ustavi njihov razvoj. Posredujem vam izkušnjo glede izražanja jeze, ki se mi zdi svarilna tako za nas same kot za terapevte, ki se soočajo z jezo svojih klientov. Hvala, draga V., da si to napisala za nas.

V. sem srečala na svojem predavanju o jezi. Tistega večera sem govorila o tem, da je jeza utemeljeno in častno čustvo, ki ga je treba spoštovati in upoštevati, da nam ne škodi. Žal ima naša kultura do jeze napačno stališče in zaradi zatiranja jeze v sebi in drugih nismo bolj miroljubni, temveč samo bolj sovražni in šibkejši. Posredujem vam pričevanje, ki ga je sama napisala. \"Leta 2002 sem hodila v center za hujšanje, kjer sem tedensko, pod nadzorom zdravnice, izvajala dieto za izgubo kilogramov. Kljub dokaj strogi disciplini diete in gibanja sem uspevala, tako da mi je zdravnica po nekaj mesecih ponudila dodatno psihoterapevtsko podporo, ki sem jo z veseljem sprejela. Do takrat sem že veliko prebrala, se udeleževala predavanj in nekaj delavnic na temo vpliva duševnosti na naše zdravje in sem zaznavala, da čezmerno hranjenje ni samo tolažba za pomanjkanje čustev. V skupini, ki se je sestajala enkrat na teden, nas je bilo osem žensk. Skupinska terapija je potekala počasi, zdelo se mi je, da se nerade soočajo z vzorci in bolečinami, ki stojijo za njimi, a napredovale smo. In sem se odprla, nekega petka. V jezi sem odgovorila na situacijo ene od soudeleženk, a ne osebno, ne žaljivo, res pa da z jezo, v kateri sem se tisti trenutek počutila zelo dobro. Pravzaprav sem se v sekundi zavedala, da sem izrazila nekaj, kar nisem še nikoli v življenju, kar je po toliko letih privrelo na dan. A moji dobri občutki niso trajali dolgo. Zdravnica me je skritizirala, me v trenutku dotolkla in bila sem tako šokirana, da se nisem nikoli spomnila njenih besed, na koncu niti ne, za kaj je šlo. Ostale ženske to spravljivo molčale in čutila sem, da so na njeni strani. Tudi ko smo po zaključku odhajali domov, mi niso privoščile niti besede. Ne vem, kako sem pripeljala domov. Če sem bila prej ranjena, sem bila zdaj dotolčena in počutila sem se popolnoma mrtvo. Resnično mrtvo, kot da nimam duše, kot da nimam ničesar razen trupla, ki hodi po svetu. Bil to Veliki petek tistega leta.... Dolgo se nisem pobrala. Nikomur nisem povedala, kaj se mi je zgodilo, saj je bila v meni prevelika bolečina pa tudi nisem imela občutka, da bi me kdo sploh razumel. Okoli sebe sem imela »normalne« ljudi, ne take pohabljence.... Zopet nisem vedela kdo in kje sem, zopet je bilo veliko očitanja sami sebi, kesanja, oproščanja, krivde... Bolečina in solze so se deloma posušile naslednje leto, ko sem šla prvič na pot po Caminu in jokala, jokala.... Na tiste seanse nisem šla več. Pač, šla sem še dvakrat, prvič upajoč, da se bo kaj govorilo o prejšnji situaciji, da jo bo zdravnica razrešila, jo razložila - sama sem imela preveč zadrgnjeno grlo, da bi sploh odprla usta....Drugič sem šla iz občutka, da ne dvigujem rok nad nečim, da ne pustim zadeve nedokončane, kar se je v preteklosti pogosto dogajalo - da sem obupala na pol poti - A potem nisem več vztrajala. Prvič, ker me je zabolelo v želodcu, ko sem pomislila na srečanja, in drugič, ker sem čutila, da je bila moja jeza nekaj dobrega, nekaj vrednega, kar pa sem očitno videla samo jaz.\"

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...