Pojdi na glavno vsebino

Spet zaljubljeni kot nekoč

V tem članku razmišljam, kako zaljubljenost (po mojem mnenju) ni nezrela, ampak lahko postane končna in prava oblika partnerske ljubezni.

Prvič nam je zaljubljenost podarjena, drugič pa si jo prislužimo sami. Zaživi šele, ko smo je spet sposobni. Če zmoremo pogumno in velikodušno soočanje z lastno (ne)sposobnostjo predanosti in veličine v odnosu, nas obišče in spet ostane z nami. Ko se spoznamo in zaljubimo, smo skoraj neranljivi. Poviti v ožarjeno ljubezen, v pogum, ki nam ga daje gotovost, da smo ljubljeni in srečni kot nihče na svetu, hodimo po svetu v čudežnem ogrinjalu. Odeva nas prepričanje, da tako mogočno čustvo ne more popustiti, kaj šele umreti, počutimo se odrešene in nepremagljive. Velikodušni smo in naše potrebe niso več na prvem mestu. Kar hoče drugi, nam je zelo pomembno, nimamo posebnih želj, kje biti in kaj početi, kajti čudovito je biti z njim kjerkoli ... pomembno je le, da je drugi blizu. Svet je čudovit, ker obstaja on (ona). Vse nerešeno in neizrečeno, kar nosimo v sebi, še vedno obstaja, a v prvem obdobju ljubezni molči. Ljubezensko ogrinjalo, ki pokrije vse rane in vse šibkosti, ni iluzija, saj je moč, ki jo čutimo, realna. Res smo trenutno sposobni delovati drugače, sveže in kot novorojeni. V resnici vse deluje drugače, ker smo mi za nekaj časa drugačni. Ni čudovit samo drugi, ki ga ljubimo, tudi mi smo čudoviti v njegovih in zato tudi v svojih očeh in to nas poveže z najlepšim, kar je v ljudeh in v stvarstvu. Rahločutno zaznavamo vse, kar je nežno, lepo in vredno upanja, in smo pripravljeni odpuščati, poslušati in dajati odprtih rok. Običajno nam govorijo, da je vse stvar hormonov, da smo slepi in da je to stanje neka oblika bolezni in neprisebnosti. Meni pa se zdi zaljubljenost edino pravo stanje za odnos dveh ljudi, ki sta drug drugemu najpomembnejša oseba na svetu. Ali ni tudi delo najbolje opravljeno, če smo vanj zaljubljeni? V začetni zaljubljenosti živimo ozdravljeno bivanje brez napora. Živimo iz vere in upanja, gorimo v ljubezni. Čutimo, kaj pomeni ljubiti brez zadržkov in v popolnem zaupanju. Tako smo ljubili kot dojenčki, predano in brez obrambe, očarani od bitja, ki nas je ljubilo. Težava je le v tem, da v prvi zaljubljenosti še nismo ozdravljeni. Kot pri bolezni izboljšanje še ne pomeni, da je bolezen premagana, tako ljubezenska sreča ustvari minljivo izboljšanje, kateremu bi moralo slediti daljše in temeljito okrevanje. Šele potem bi lahko rekli, da je bolezen mimo. Tako je tudi z našo osebnostjo: vse, kar smo bili pred ljubezenskim srečanjem, še živi in komaj čaka, da se oglasi. Resnica naše osebnosti namreč hrepeni, da jo drugi vidi in tudi sprejme. Naše najtemnejše, »capinske« poteze in navade postajajo pogumnejše in silijo na svetlo. Upajo na sprejem in objem. Prav potiho čakamo, da nas bo drugi opazil take, kot smo v resnici in v svoji najbolj ranljivi podobi, in da se mu bomo še vedno zdeli čudoviti. Čakamo, da se bo prvič v življenju zgodilo, kar se ni nikoli: da bomo samo to, kar smo v resnici, in da drugi ne bo imel nič proti, nič ga ne bo motilo, vse bo ljubil. Skratka, čakamo na odnos, ki ga imajo do svojega otroka starši, ko ga prvič držijo v rokah, in so navdušeni nad njim ... čeprav nima kaj pokazati ter zna samo biti, kar je. V časih prve zaljubljenosti povoji neranljivosti zagrnejo razpoke našega značaja, pretekle izkušnje, zamere do staršev, strahove. Potem postajajo povoji vse bolj prosojni in nazadnje smo goli. Vse naše nezaceljene brazgotine so očitne in žive, in ko se jih drugi dotakne, divje zaboli. Naša stara občutljivost za vse, kar nas v življenju boli že od nekdaj, se spet oglasi. Protibolečinska sredstva so pač popustila in jasno nam je, da je še vedno veliko vsega, kar nas lahko prizadene, razočara, spravi v jezo in obup. In da je veliko vsega, česar ne znamo povedati ali drugi ne zna razumeti. Potem sledi najstrašnejše razočaranje: nenadoma doživimo, da nas drugi zna prizadeti, pa smo verjeli, da tega nikoli ne bo storil. Vidimo tudi, da ga mi prizadenemo, on pa je verjel, da ga nismo sposobni raniti. Sesuje se nam vera v njega kot ljubeče bitje. A tudi vase ne moremo več verjeti kot prej, ker nismo več tako ljubljeni in ne zmoremo več razkošnega žara, s katerim smo ljubili. Nihče ni kriv, da je tako, ne on in ne ona. Vrnila sta se v svoje prastanje, kajti ljubezen še ni dokončala svojega dela. Zdaj je treba sodelovati in milostna sreča se bo vračala le, ko bosta oba spet znala zaživeti iz predanosti in zaupanja. Ta ljubezen bo globlja, ker bo zmogla ostati v žarenju ob pogledu na vso resnico drugega. Skupaj lahko stopamo na pot, ki nas povede nazaj v srečno dvojino, v izgubljeni raj prve ljubezni.. Ta pot ni lahko in ni kratka. A če se je začelo z ljubeznijo in če oba še želita rešiti odnos, je mogoče. Odkriti moramo, kako smo se spremenili. Pa ne zato, ker je drugi kriv. Nehali smo ljubiti velikodušno in predano, ker se nismo ukvarjali s seboj in smo verjeli, da bo to storil drugi in da bo preobrazba vzdržala zato, ker nas bo ljubil. Drugi naj bi bil zdravilo. Drugi naj bi nam vlival vero vase, samospoštovanje, občutenje, da smo varni in obenem svobodni. Drugi naj bi nam s svojo velikodušnostjo omogočal, da se razvijamo, ker ne bi postavljal nobene ovire. S svojim odnosom do nas naj bi nam omogočil, da bi predano ljubili. Če ne ljubimo več, kot smo nekoč, potem je on glavni krivec. Moral bi se spremeniti, če naj spet verjamemo vanj. Po tej poti ljubezni ne rešimo. Nekoč smo ljubili drugega in nam je bilo všeč vse, kar je bil, nobene spremembe nismo zahtevali. Zdaj pa hočemo drugačnega človeka. Zdaj nočemo te osebe, kot je. V resnici se nismo spremenili ne mi ne drugi. Sebe, kot smo bili v tistih časih, in njega, kot je bil tedaj lep in dober v naših očeh, smo zapustili. Osebna preteklost je premagala novo, ki se je tedaj začelo. Nismo pustili, da nas ljubezen zares spremeni in nismo ostali, kjer nam je bilo ponujen prostor za novo življenje. Nekateri ljudje se nikoli ne zaljubijo. To je prvi način, da se izognemo predaji. Drugi se zaljubijo in kmalu pozabijo, kako so znali biti velikodušni, odprti in pogumni. Vrnejo se v malenkostne zamere, v očitanje, v neiskrenost in malodušje, ki zadušijo vsako, še tako lepo ljubezen. Ljubezen se vrne, če odkrijemo, kje v nas se je začel odmik od vere v ljubezen. Če si spet zaželimo, čutiti, kako globoko in čisto ljubimo. Blažena dvojina se začne s tem, da razočaranje vzamemo nase, ga očistimo samoprevare, zamere in senc, in se spet dotaknemo svojega zaljubljenega srca.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...