Pojdi na glavno vsebino

Šok začetek delovnega leta

Lep dopust nas je moda napolnil z ljubeznijo do miru, prostosti in naravne bližine z zelenjem, vodami, gorami, dehtečimi nočmi pod svobodnim nebom ... Zdaj pa spet lovimo zrak doma in v službi, kajti norišnica se začenja. Ali pa ne?

Če pokorno sklonimo glavo in sprejmemo vse, kar je kdo pripravil za nas, bo res tako. Na zunaj ni veliko možnosti, a navznoter je možno marsikaj. Prostor neodvisnosti, prostega dihanja in kritične misli je v nas. Če ga zavarujemo, bo vedno pripravljen, da nam nudi zavetje in navdih. Kričave tirane, ki nas zasipajo z delom, je mogoče poslušati mirno in brez trepetanja. Tega se lahko naučimo, kajti naše uho sicer res sliši razsajanje, a naši možgani ga lahko vzamejo kot nepomembno brenčanje. Mirno lahko presodimo, kaj je primerno narediti. Živčne priganjače je mogoče pustiti, da opravljajo svoje, medtem ko se mi umaknemo v svojo zbranost in se ne nalezemo preganjavice. Brezglavo hitenje lahko v sebi upočasnimo, pa naj tudi vsi dirjajo, kot da so na urgenci. Odkazano delo si je mogoče organizirati ustvarjalno in brez strahu. Ne gre hitro in gladko, a vedno je mogoče najti način, da obrnemo zadolžitve po svoje. Ustvarjalna svoboda se začne s tem, da vsak dan trdoživo iščemo svoj prostor za počlovečeno in osebno preobraženo opravljanje svojega dela, se pri tem obračamo nase kot glavno avtoriteto, spoštujemo svoje bistvene potrebe in ne verjamemo grožnjam, pretečim pogledom in dviganju glasu. Za vsem tem so samo ljudje, ki nimajo moči za mir. Saj vsi dobro vemo: ko zbolimo, vse počaka, in isto velja za druge. Zato lahko izklopimo alarmne sisteme, ker je predstava o nujnosti samo privid, v katerega se silimo verjeti. Morda pa nadrejeni verjamejo, da bomo bolje delali, če uganjajo paniko? Vračanje v notranji mir, v tišino, nas vrača v resnico, hip, ki najde rešitev. Vzemimo si svoje trenutke, vsako uro je mogoče za eno minuto gledati skozi okno ali zapreti oči ali nekje obstati in si povedati, da je vse »nujno« samo zamisel nekoga, ki ga že jutri lahko ni več na svetu. Morda zveni kruto, a je preprosto res. Vsakdo je samo človek, pa naj se tega zaveda ali ne. Glavno je, da to vemo mi: vsi smo enaki in tega dejstva ne spremeni noben položaj, nobeno važnjačenje, nobeno znanje in nobeno bogastvo. Ta zavest nam vrne dostojanstvo in jasnost. Vsaka objest, vsako noro priganjanje sebe ali drugih je neresna zadeva, ker ne upošteva temeljne resnice o naši minljivosti in o tem, da se vse lahko v hipu spremeni. Vsem želim veliko delovnih dni, v katerih se bomo znali nasmehniti živčnosti, od katere se ne bomo pustili okužiti, zamorjenemu tarnanju, ki ga bomo preslišali, očitkom in pritiskom, ki bodo poleteli mimo kot lahki metulji. Delajmo, kar zmoremo, delajmo s srcem in v brezskrbni prostosti duha, ki vedno najde boljšo možnost. Varujmo svoj otok miru, varujmo častno vest ... kjerkoli smo in s komerkoli smo. Svobodni ljudje lahko s svojim delom sodelujemo, a služenje odklanjamo. Odklanjamo vse, kar uničuje naša telesa, naše razpoloženje, naše medseboje odnose, in gradimo delo, ki rodi.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...