Pojdi na glavno vsebino

Socialna zamera ali o požiganju, ki ga lahko ustavljamo

Socialna zamera ali o požiganju, ki ga lahko ustavljamo

Socialna zamera je drža mnogih ljudi, ki izlivajo sovražnost na svet, ker se počutijo prikrajšane v neenaki družbi, Prispevajmo k pomiritvi in pravičnosti.

Torej ne gre za upravičeno opažanje krivic, za stvarno oceno družbe, ki izkorišča, za prizadevno in pravično delovanje. Gre za držo očitanja, ki ostaja v trpki, grenki in očitajoči trdnjavi jeze brez izhoda.

Kdor bere komentarje na socialnih omrežjih, lahko opazi, koliko je sovražnosti med ljudmi. To se dogaja po vseh državah, ne le v Sloveniji. V Italiji je minister Salvini, mojster sprenevedanja, našel način, da na člane opozicije usmeri tok sovražnega govora ... ne da bi se sam umazal. Objavi portret določenega »sovražnika«, z enim stavkom nakaže, da gre za nepošteno osebo (obenem ne navede nobenega dokaza) ter svoje sledilce vpraša: »Kaj mislite o tej osebi, kaj bi ji rekli?« ... in vsuje se na tisoče psovk. Zelo spretno, se vam ne zdi?

Sociologi ta pojav, ki ga minister spretno izkorišča, poimenujejo socialna zamera. Gre za to, da ljudje doživljajo, da jim država ne nudi enakih možnosti kot ostalim, torej se počutijo obravnavani krivično, zapostavljene in ponižane. V tem bazenu grenkobe potem lahko spretno ribari vsakdo, ki hoče priti do oblasti po najkrajši poti.

Socialna zamera ima tudi psihološko ozadje. Državo ali domovino v glavnem doživljamo kot svoje starše: dolžna bi nas bila podpirati, varovati in hraniti. Še posebno agresivni so navadno ljudje, ki v svojem osebnem življenju ne doživljajo ovrednotenosti in nikoli niso bili prvi. Po eni strani se pritožujejo, po drugi ne naredijo nič, da bi izboljšali svoj položaj in se povezali z drugimi. Seveda ne trdim, da je država na strani državljana, kar seveda ni res, vsaj po mojih izkušnjah ne ... in tudi zgodovina jasno govori, v prid koga navadno delujejo zakoni. A gre za to, kaj se dogaja na socialnih omrežjih. Tam ljudi ne zanima upravičena kritika družbene ureditve, tam ne najdemo predlogov, zanimanja za pravičnost, podpore potrebnim. Najdemo pa prostor za uničevalnost, ki jo ljudje izlivajo v omrežje.

Socialna zamera uplahne le, če ljudje začnejo doživljati drugačne odnose, kjer se lahko ovrednoti, kar so in zmorejo, in kjer namesto metanja strupa na svet začnejo ustvarjati kaj zase in druge. Nič drugega ne ustavi tega sovražnega toka kot potrpežljivo delo za drugačne odnose med nami, ker je korenina tu, v osebnem življenju vsakogar. Tudi naše družbeno delo daje šele s tem svoj sad. Nobene družbene krivice ne bomo popravili s sovražnim govorom, nikogar naredili pravičnejšega ali občutljivejšega za skupno dobro.

Socialna zamera v družbi velikih neenakosti (taka družba dejansko smo!) pomeni, da ljudje zamerijo, da nimajo več, in da imajo drugi tisto, kar bi pripadalo njim, obenem pa so brez načrta glede vsega, kar bi sami lahko naredili. Seveda ne preverijo, ali je drugi, ki ga doživljajo kot privilegiranca, ki jim krade, v resnici tako srečen in bogat, kot ga doživljajo. V resnici jih dejstva in podatki ne zanimajo, le zamera išče tarčo in dežurnega grešnega kozla. Vse pride prav. V isti koš obsojanja bodo dali (glede na dan in okoliščine) javne osebe, politike in begunce, ljudi od blizu in daleč, soseda, svaka, svoje starše, bivšega partnerja, župana in davčno upravo ... vse je narobe in vse je proti njemu, vse se nabira v občutek prevaranosti, zamere, zavisti ali maščevalnosti.

Ta očitajoča drža ima seveda veliko priložnosti, da se utrjuje. Partner ni tak, kot bi radi, ali ga ni, otroci in starši tudi ne, služba in plača nista v redu, nimamo telesa, zdravja, videza, doma, denarja, ki bi ga radi ... kaj še? Človek v tej drži je vedno prepričan, da bi si zaslužil več, če pa vprašate, kaj bi za to blagostanje prispeval, boste dobili odgovor, da že vse dela, kar je treba, in da je naredil že vse in še več. Torej ne bo naredil nič. Življenje mu je dolžno vračati in ga nagraditi za vse hudo, ki ga je prestal.

Na Veri vase predlagamo drugo pot. Drža vere vase ohranja sanjo o obliju in jo preobrazi v posluh in opremljenost za največ možnosti, kar se da. Občuteno pomanjkanje spremeni v navdih za novo smer, v iskanje neprehojenih poti, v tkanje mreže, po kateri lahko pritekajo v naši sedanjost lepi občutki, srečanja, izkušnje, ki odpirajo nove svetove. Poskušamo še in še in kar res ni možno, usahne, kar pa je možno in po naši meri, se razcveti in nas hrani še in še, preseneča in krepi. V tem je ključna razlika: nobena izguba, nobeno pomanjkanje nas ne zapre in ne ustavi.

Res nam pogosto kaj ni dano. Ne moremo roditi otroka, če imamo že 60 let. Ne moremo biti plačani desetkrat več, če si želimo varnosti redne zaposlitve, ne izbiramo si sorodnikov, svojih genov nismo izbrali in otroštva tudi ne. In morda ne moremo živeti v državi, ki komaj čaka, da pomaga ... A lahko naredimo zelo veliko, da živimo bolj polno, svobodno, varno, povezano in osrečujoče.

Podpirajmo se, da bo med nami več ustvarjanja, idej in veselja do življenja!


Oznake: sovražnost mir

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...