Pojdi na glavno vsebino

Slovo brez bolečine

Zakaj se tako težko razhajamo ljubeče, zakaj toliko grenkobe, zamere, sovraštva in neutolažljivega obupa? Se ločiti, oditi v miru... kdo to zna?

Ločevanja se naučimo kot otroci in če se danes ne znamo posloviti od človeka, ki nas hoče zapustiti, potem pomeni, da se ne počutimo odrasle. Še vedno živimo v preteklosti, ko smo bili nebogljeni in nesposobni preživeti brez svojega varuha. Vsi si želimo skladnega, zaupnega, varnega in postopnega ločevanja od matere in pozneje od očeta ... že kot otroci. Toda tega običajno nismo doživeli tako, da bi shodili okrepljeni in opogumljeni. Samo iz varnega naročja, iz polnosti stika si lahko zaželimo oditi. Morali bi nas izpustiti z ljubeznijo, z vero v našo moč, morali bi nam pokazati, da znajo ostati sami in povezani z nami na daljavo, a trdno in zaupno. Svet, neznano, osamljenost v stiski pred nami se nam namreč prikazuje z materinimi očmi, življenje nas vabi z očetovim glasom. Mati nas spusti v svobodo in nas prepriča, da smo čudoviti, oče pa nam pove, da so tam drugi ljudje, ki nas bodo veseli in s katerimi se bomo lahko povezali za skupne cilje, raziskovali in ustvarjali. Če se to ni zgodilo, imamo še drugo priložnost: to lahko storimo kot odrasli. Prava, zdravilna odcepitev je torej možna kadarkoli in tudi brez sodelovanja staršev, a le pod pogojem, da se soočimo z izkušnjo, ki jo nosimo v sebi, s svojo resnico. Najprej moramo spoznati, kako smo doživljali svoje meje in poslavljanje od položaja dojenčka. Ločitev od matere bo (danes) možna le, če zelo dobro začutimo tako sebe kot njo. Pogoj zrele odcepitve je, da pridemo do polne resnice o svoji materi, o njenem življenju in skritih občutkih, ki jih je imela ob našem odraščanju, brez iluzij in samoprevare. Poleg tega je nujno priti tudi do polne resnice o svoji sedanji (ne)odvisnosti, kot se izraža v osebnih odnosih. Resnica pa živi v občutkih, v našem prvinskem telesu. To telo je največkrat treba šele osvoboditi, drugače nam ne more povedati, katero obliko samostojnosti pogreša, kam si želi in s kom. Odkriti je treba močna čustva, ki spremljajo našo življenjsko ogroženost, (strah, jezo, sovraštvo, obup ...), potem pa neizmerno ljubezen, ki nas je vezala na mater in očeta. Nismo jih ljubili zato, ker so bili dobri ali popolni, ampak zato, ker so bili naši starši. To ljubezen danes lahko prepoznamo in vzdržimo, pa čeprav je bila zavrnjena. Nekoč je nismo mogli. Če starši niso odgovarjali z enako močno in predano ljubeznijo do nas in naše samostojnosti, smo jo v obupanem razočaranju nadomestili z drugačnimi občutki. Danes lahko spet oživi, lahko jo lahko usmerimo najprej vase, potem pa tudi v druge in v življenje. Res, važno si je priznati, da sovražimo starše, a potem je enako važno doživeti resnico o ljubezni, ki smo jo čutili do njih kot otroci. Od drugih ljudi se bomo znali poslavljati šele tedaj, ko bomo svojim staršem dali slovo z ljubeznijo, očiščeno spomina, prekaljeno v ognjenih solzah. Vrelec ljubezni, ki ga nosimo v sebi, je privrel, ko so se nas dotaknili - pa čeprav je ta dotik povedal, da so nesposobni ljubiti. Naša prva izkušnja je bila, da smo sposobni ljubiti tistega, ki nas ne ljubi. Tudi danes lahko spoznamo, da je tako. Sposobni smo odpustiti in oditi od ljudi, ki nas ne ljubijo ali nočejo več, ko spoznamo, da smo nekaj drugega kot to, kar počne drugi z nami. Največja avtonomija je v sposobnosti, da ne žalujemo in ne sovražimo več in da zmoremo mir in toplino srca do ljudi, ki so nam storili veliko hudega. Vsak do nas lahko to dočaka, če si tega zaželi iz vsega srca. Življenje nam vedno pomaga, ko izrazimo željo, ki odrešuje.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...