Pojdi na glavno vsebino

Skromna ... in vendar ljubezen

Skromna ... in vendar ljubezen

Zadnje čase se veliko ukvarjam z ženskami, ki po desetletjih zakona ugotovijo, da v odnosu ne bodo dobile, kar sanjajo. A ne želijo se raziti, pa ne zaradi otrok. Še ljubijo, še iščejo način, da nadaljujejo brez rušenja in brez obupa. Zdi se jim vredno. Zanje je ta pesem.

Dva uboga božja otroka sva,
na skupni postelji, na trdi zemlji vsak svojega rodu leživa,
ti ne znaš uslišati mene, jaz ne tebe,
a ti zmoreš drobno darilo zame
in jaz zate.

Težak dež me zaliva in duši
podoben solzam nesrečne ljubezni
kot kamni so sedle na dno velike reke
sanje o razkošju in zlitju duše in telesa.

Tam so obležale za vedno
da lahko potuje naprej ta živa reka
In napaja najin svet, ki hrepeni.

Dva božja otroka sva
vsak na svojem bregu iščeva hrano zase
s tem, kar znava dati in sprejeti,
samo en most imava
vsak dan spet izgine in se splete med nama.

Prehoditi moram pot do njega, še in še,
da te najdem in objamem
in sanjam, da se dogaja sreča,
medtem ko živim to skromno bližino,
toplino teles in drhtenje srca,
sveto bližino moje duše, ki me brani in tolaži
ter varuje najino gnezdo.

Slutiš, česa vse nimaš zame,
in se trudiš to pozabiti, ker ne želiš na viharno morje z menoj,
da bi skupaj poiskala rajski otok,
vem, česa nimam zate,
zato poskušam množiti, kar imam.

Skromna je ta ljubezen
tako hitro se izgubiva po najinih poteh
in tako težko se spet najdeva.

Kar sem poskusila drugače in drugje in z drugimi
me ni blagoslovilo
zato zdaj vem
veliko je zahtevala od naju
da je bila rešenanajina skromna ljubezen.

Naj ji pomagajo ljudje,
naj ji pomaga stvarstvo,
naj solze rodijo čisti izvir
za gola telesa dveh božjih otrok.


Oznake: osebna rast partnerstvo

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...