Pojdi na glavno vsebino

Skrbeti namesto ljubiti

Skrbeti namesto ljubiti

Objavljam zelo nazorno pričevanje občutljive ženske, ki se je pogumno lotila hude družinske patologije.

Skrb požre vse in za seboj pušča strašno lakoto.

Izhajam iz družine, ki jo je skupaj lepila (ne morem reči povezovala) pretirana skrb za drugega. Ta skrb je, tako sem ugotovila mnogo kasneje, zaklenila vsakega od nas v svoj svet, da si ni upal niti pisniti o lastnih težavah, kaj šele občutkih - in končno tudi skrbeh. Prelila je naša življenja in danes vem, da je naredila telesa odvisna od teh (zaskrbljenih) občutkov, kakor bi šlo za neke vrste drogo.

Naša družina je temeljila na skrbi in žrtvovanju za drugega. Bilo je kakor verižna reakcija. A zgolj po ženski liniji ... Babica je skrbela, kaj bo s sinom tudi, ko je imel že petdeset let in svojo lastno družino (za katero zaradi navezave z materino skrbjo niti ni znal poskrbeti). Tako sem uvidela, da pretirana skrb pravzaprav onemogoči, da za nekoga primerno poskrbimo, če in kadar je to potrebno. Ker je mati pretirano skrbela za sina, le-ta, ko je prišel čas, da bi on primerno poskrbel zanjo, ni vedel, kako se to naredi. Še vedno je bil ujet v oblak, v mrežo, v lovke materinske skrbi, ki so ga vse življenje dušile in delale nemočnega. Prepričan je bil, da se bo našel kdo, ki bo poskrbel za vse skupaj. Seveda se je.

Ta ista mati, obenem tudi tašča, je "skrbela" za svojo snaho, da je le-ta skrbela za svojega moža (njenega sina) in nas, otroke. Prisilila jo je v pretirano skrb, saj se bo zagotovo vseskozi dogajalo kaj hudega. In seveda se tudi je, kakor je v življenju bolj ali manj običajno. Poleg vsega lepega, če lahko to opazimo.

Tako je tudi moja mama (razumljivo, kot ena izmed starejših otrok številčnejše družine) prevzela skrb za skrb nad nami vsemi. Zato pri nas doma ni mogel nihče z nikomer v resnici uživati življenja. Poznali smo celo paleto skrbi; od tistih "najnežnejših": pazi, ne skači, da si ne razbiješ glave, pa vse to do teh, da ne boš našel službe, ker je nihče ne dobi, ker si nesposoben, ker nimaš sreče, Kaj počneš, kako živiš, kaj bo s tabo, kaj ne bo s tabo ... boš zbolel, boš umrl, nič ne delaš prav, sproščenost je bila precej bogokletna, nevarna in nekoristna.

Šlo je nekako tako kot »zob za zob,« le da je bila skrb za skrb. Meni so seveda naložili skrb za mlajšo sestrico.

Skupni imenovalec teh skrbi je bil strah. Vsak je imel svojega, odvisno od izkušenj. In končna postaja vsega skupaj panika. Tesnobe in vrsta nesposobnosti. Predvsem pa strašna omejenost, ki je resnično zaklenila večino naših (z)možnosti za dobro življenje.

Tako sem tudi sama postala človek, za katerega skrbijo in ki skrbi. Nekega dne, žal po mnogih letih, sem spoznala, da sem sama nad sabo in sama pod seboj. Da še sedaj, ko fizično ni nad mano nikogar, ki bi me oklepal s svojo skrbjo, počnem to sama sebi. Sama sebe ustrahujem, ker je moje telo odvisno od takih občutkov. Navajeno se je nahajati v stanju tesnobe in panike in črnih misli. Sicer mu kar nekaj manjka. Žal v takem telesu ni več veliko prostora ali časa za prijetne, varne, vesele občutke užitka in ljubezni. Tako telo postane zelo utrujeno, ni več čilo, ne cveti, ne sliši sebe, ne deluje tako, kot bi moralo.

Pretirano skrb sem seveda začela prakticirati tudi na svojem možu. Pogosto se mi je zdelo, da živi narobe, da ne pazi sam nase, da ne zna dobro poskrbeti zase, da bi lahko živel boljše, da bi lahko več počival, bil bolj dobre volje, srečnejši ... Vsakokrat, ko je zbolel ali imel težave, se mi je potrdilo, da je treba še malo bolj skrbeti zanj. Biti pri tem odločnejša, strožja. In predvsem nikakor izpustiti občutka, ki sem ga vzdrževala v sebi kot edinega poznanega.

Nisem se zavedala, da je vsa ta neusmiljena gmota skrbi samo in zgolj v moji glavi in mojem telesu, da je prerasla moje bitje in da tistega, ki mu je v resnici na nek način namenjena, sploh ne doseže.

Dosegla ga je samo v redkih trenutkih, ko je zaprosil zanjo. In še takrat je bila prevelika, zato mi je bila tudi vrnjena na najrazličnejše načine, včasih kot neke vrste nehvaležnost.

Ves čas se mi je zdelo, da je treba znati za vse poskrbeti. Da če skrbiš in trepetaš in bediš nad bližnjim, stvari potekajo dobro. Čim izpustiš, je vse narobe! Koliko časa sem potrebovala, da sem si lahko priznala, da kljub neizmerni skrbi za drugega stvari niti najmanj ne potekajo dobro!

Opažam, da človeku pretirana skrb daje neko čudno moč, ki pa se, ko se stopnjuje, prevesi v jezo in paniko. Daje mu neko energijo, da preživlja tudi zelo hude preizkušnje, v resnici mislim, da celo hujše od teh, ki bi mu bile odmerjene, če bi znal boljše poskrbeti zase.

Kakor, da mu življenje naloži več. Kakor, da si sam naloži preveč.

Še danes slišim svojo mamo, ki je preživela čuda stvari, kako je govorila: "Vsi ste lahko bolni, samo jaz ne, da bom lahko skrbela za vas." Zvenelo je povsem odkrito in iskreno in tako je tudi mislila. V bistvu je prosila za moč, da nas bo lahko negovala, da z njo ne bo nič narobe, ker se je čutila tako odgovorno za naša življenja (pri tem ne mislim zgolj na otroke, ampak na vse družinske člane, stare več kot dovolj, da bi lahko sami skrbeli zase).

Pri nas doma je bila skrb za drugega zagotovo uvrščena v sam vrh občutkov. Kot da je poslanstvo in smisel in cilj. Zlezli smo drug drugemu pod kožo, pri tem pozabili nase in se izgubili. Drug drugega tako ali drugače nismo mogli rešiti. Ko pa smo se ves čas tako vztrajno medsebojno reševali, se nismo imeli prav nič raje. Kvečjemu nas je jezilo in obremenjevalo.

Mislim, da je pretirana skrb za drugega velika zaslepljenost, da bomo z bedenjem nad njegovim življenjem nekaj rešili, izboljšali, popravili. Ga spravili na pravo pot. Pa še lastne poti ne poznamo, ker se nimamo časa zanimati zanjo.

Na srečo sem lahko videla (in živela) zgodovino tega početja. Videla sem verižno reakcijo (ali domine). Še moj otrok je preveč obremenjen s sočutjem in skrbjo za drugega. Ponosna sem sicer, da je odprt in razumevajoč. Nikakor pa ne želim, da je v njem ta oblak, ki je (bil) v nas. S takim bremenom pod nobenim pogojem ne moreš kvalitetno preživeti svojega življenja. Predvsem pa ne moreš pomagati sebi.

Dolgo sem se učila vračanja vase, spravljanja svojih lovk nazaj "v svoje lastne žepe", sprejemanja drugih in njihovega načina življenja ali pa umikanja in iskanja boljših pogojev. Takih, v katerih je telesu prijetno varno, lepo in mirno. Ko se ti zdi, ko čutiš, da v tebi cvetijo rože, pojejo ptički in žubori sveža energija. Nadomestiti strup, ki se je pretakal po žilah s tem zdravilnim polnilom. Se naučiti, da je to sploh dovoljeno. Da je prav. Še danes se čudim, kako lahko človek dvomi, kaj je bolj prav občutiti.

Prepričana sem, da tam, kjer kraljuje prevelika skrb za drugega, prevzemanje odgovornosti, žrtvovanje, ne bo nihče zmogel dobro in lepo poskrbeti sam zase. In to je najbolj napačno izhodišče za vse življenje.

Sploh, ko se zgodi, da bi ljudje, ki jim uspeva sproščeno, radostno in zaupljivo živeti, radi s teboj uživali življenje, sam pa tega ne zmoreš ali celo čutiš kot napačno

MOJ KOMENTAR

Če se zaradi skrbi za domače izogibamo odnosom, ki nas osrečujejo in krepijo, pomeni, da se izogibamo ljubezni.

Ego poganja mogočni stroj skrbi in se napihuje, koliko ima početi in kako je važen.

Ljubezen pa pozna svoje mesto, svoj prostor in svoje naloge. Varuje resnico o nas in drugih. Poslušajmo jo.

Lahko si še enkrat pogledate članek Prežati ne pomeni ljubiti.


Oznake: osebni razvoj skrb


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...