Pojdi na glavno vsebino

Skrb, ki ubija

Kaj se dogaja v otroku, kadar mora paziti in vplivati na čustva svojih staršev? Kaj se je dogajalo v nas, ko smo morali miriti, tolažiti svoje starše, reševati njihovo čast, zagovarjati v sebi njihovo krutost, jih braniti pred okoljem in pred njihovimi lastnimi strahovi? Prepričevati sebe, da znajo dobro skrbeti za nas kljub temu, da smo se počutili ob njih izgubljene in v nevarnosti?

Če se je dogajalo vse to, nismo mogli biti brezskrbni otroci. Nismo mogli spoznati, kaj pomeni živeti svoje lastno življenje v svojem lastnem, užitka in vitalnosti polnem telesu. To svojo naravnanost lahko postopoma popravimo, važno pa je, da razumemo, kako deluje danes. Naši starši niso izpolnjevali svoje starševske vloge in zato smo jo prevzeli mi, otroci. Naučili smo se, da drugi ne morejo odgovarjati zase in da moramo starševstvo vzeti nase mi. Čustvena zloraba je namreč to, da so starši z nami tešili svoje težave in videli v nas vir svojih muk ali smisla življenja (učinek je namreč isti, v vsakem primeru postaneš predmet). Včasih nismo mogli priti na vrsto v zavesti svojih staršev, ker nas nekako niso mogli videti, vsi potopljeni v svoje stiske. Danes pa ne pridemo na vrsto v NAŠI LASTNI zavesti in čustvovanju. Čeprav mislimo, da razmišljamo o sebi, v resnici razmišljamo predvsem o tem, kar se nam dogaja v odnosih z drugimi. Ali je res tako? To lahko preverimo, če poskusimo odgovoriti na spodnja vprašanja. Kako se obnašam z odraslimi? • Ali nezavedno delim odrasle na tiste, ki jih doživljam kot odgovorne zase, in tiste, ki ne morejo odgovarjati zase? Ali mislim, da ne morem biti z vsemi v enakopravnem odnosu? • Ali se ob srečevanju z ljudmi sprašujem, kako me drugi doživlja in ali je prav, kar delam glede na njegove občutke? • Ali razmišljam, kako je bilo, kako me je doživel, kaj se z njim dogaja, ko odide? • Ali večkrat čez dan pomislim, kaj bi lahko naredil(a) bolje in kaj bom naredil(a) bolje, ko bo spet priložnost? • Ali pogosto koga pokličem nazaj in se opravičujem ali skušam nekaj spremeniti glede na to, kar se je zgodilo med nama? • Ali večkrat premišljujem, kaj lahko naredim, da bo drugemu bolje, kako lahko vplivam na njegovo počutje, kako iskati pomoč, za katero pa ni izrecno in jasno prosil? • Ali skušam predvideti, kaj bo drugi čutil, mislil, rekel, ko se bova spet videla? Tuhtam, kako vse pripraviti v sebi, da bo šlo kar najbolje? • Ali pogosto tuhtam, kako ublažiti, kar drugega mori, medtem ko delam kaj drugega? • Ali skoraj nikoli ne doživljam brezskrbnega ugodja, ker je moj notranji svet poln misli na druge, zaposlen z urejanjem odnosov, z vsem, kar bi bilo treba izboljšati, s tem, kako vplivaš na okolje? Če ste odgovorili večkrat DA ... nadaljujte z branjem članka! Odnos do sebe Če doživljamo svet v omenjeni drži, potem smo do sebe neobčutljivi. Dogaja se nam marsikaj, a nam ne prodre v zavest. Kako le? Saj opazuješ predvsem vse, kar se dogaja v drugih ali v tebi v zvezi z njimi ... Sploh ne opažamo, da se ne ukvarjamo s seboj. Ne vemo, kaj pomeni stik s seboj ... brez prič. Zelo so nam domači le tisti občutki v nas samih, ki so v zvezi z doživljanjem drugih. Brezbrižnost do sebe nas ne vznemirja. Prav tako ne čutimo, kako nam je hudo, ker ne doživljamo lastne tople pozornosti in skrbnega spoštovanja lastnih potreb. Ne čutimo boleče zanemarjenosti. Ne zanimamo se za to, kar je v nas neizraženega, težkega, hrepenečega, ne slišimo svojih klicev po življenju. Ni časa, ni prostora, ni navade, da bi bili skrbni, pozornim ljubeči starši ... do sebe. Obstaja pa še druga možnost ... in lahko se je učimo. Tu je nekaj predlogov, kako vaditi notranjo suverenost. Nekakšna “dieta” ..., v kateri se odpovemo običajnemu prizadevanju in odkrijemo, kaj se nam potem dogaja. Drugemu poklanjamo le svojo prijazno pozornost, a to je tudi vse. Za nekaj časa se odpovejmo vsaki pobudi in prečistimo svoje občutenje. Šele potem bomo zmogli suvereno in pristno dajanje. Zato je zdravo: • pustiti, da se v drugem dogaja, kar doživlja, in tega ne urejajmo ... • ne poizvedovati o tem, kaj drugi misli o nas ... • pustiti, da po svoje razume naše ravnanje, saj ima pravico, da razume, kot želi ... • vzdržati, ko nas vleče, da bi posegali, razlagali, urejali ... in se soočiti s svojo tesnobo. .. in s tem, da nam je težko odnehati ... • ne popravljati storjenega v želji, da bi drugemu kaj olajšali ... • ne pripisovati nikomur, da je potreben pomoči, počakati, da sam stori (ali ne) prvi korak ... • se odzvati, ko bo drugi pokazal željo in pripravljenost, in niti trenutek prej ... • se umakniti drugam ali vase, če kdo izsiljuje našo skrb ali prelaga na nas svoje breme ... ker sva enakopravna, če sva odrasla ..., oba imava svoje bistvene potrebe, in moje so enako važne, pa naj je drugi v še tako veliki stiski ... • opustiti prizadevanje, ki bi drugemu odpiralo pot, lajšalo izražanje, ga mirilo in opogumljalo itd. • ne postavljati v dvom tega, kar drugi dela (si ne govoriti, da se ne zaveda, da morda ni hotel) ... • obravnavati druge kot enakopravne odrasle ... in nikoli kot usmiljenja potrebne reveže ... • sprejemati, da lahko kdo izbira raje trpljenje kot olajšanje, in da ne vemo, zakaj ... in da tudi ni naša naloga, da ga razumemo ...drugi je tisti, ki je odgovoren za razumevanje sebe ... Za sklep in za pogum Kompromisi v odnosih med našimi potrebami in potrebami drugih odraslih so dobri le, če denejo dobro tudi nam, če so krepilni. To pove, da so modri. Zaupajmo, da so naše pristne, bistvene potrebe vedno zdrave, in se jih zavedajmo s popolno jasnostjo. Bodimo pripravljeni tvegati, ker bodo te potrebe pogosto ožigosane kot egoistične. Kajti vemo, zakaj ni res ... vemo, zakaj smo vsadili vase pomanjkanje samoobrambe, in vemo, da nismo starši sveta. Smo otroci življenja, tako kot vsi drugi, poverjena pa nam je skrb za lastno življenje. Nihče nas ne more v tem nadomestiti in mi ne moremo nadomestiti nikogar.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...