Pojdi na glavno vsebino

Skok v čudež ali o hoji nad oblaki

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Skok v čudež ali o hoji nad oblaki

Vsi smo kdaj brali pričevanja in zgodbo o tem, kako je koga kaj nenadoma razsvetlilo ali je doživel čudežen dogodek.

Seveda se vse to lahko zgodi, pogosto so dejstva očitna in izvidi jasni. Zakaj bi zanikovali, kar se je zgodilo? Navdušujoče je, kaj vse lahko lepega zgodi v našem življenju in prav je vedeti, da to obstaja. Kaj je potemtakem potrebno še dodati?

Stvar je v tem, da dosežek praviloma ni predstavljen v okviru vse resnice o dogodku. Slika ni celostna, da bi ljudje dojeli, za kakšen proces je šlo in kako do tega pride, predvsem pa, kaj iz tega sledi ali ne sledi.

Nekateri se dolgo učijo in razvijajo in nazadnje javno izpovejo, kaj so čudežnega dosegli. Redko pa povejo, pri kom so se učili in komu so hvaležni, da so prišli na cilj in bi brez njega ali popolnoma sami ne našli ne poti ne metode za ta dosežek. To se morda ne zdi pomembno, a kaže, da se oseba kljub očitni telesni preobrazbi ni dojela toliko, kot si predstavlja. Njena zavest je doživela preboj, ki pa je ni globinsko preobrazil. Del nje je zacvetel, a vse ostalo je še na ravni, kjer je bilo pred dogodkom. Sploh ni samoumevno, da se bo oseba razvijala naprej v vse globlje zavedanje in ljubezen. Lahko ostane, kjer je, morda doseže še druge pomembne premike, a na področju ljubezenske moči in čistosti v odnosih lahko ne napreduje. Možno je celo, da nazaduje, ker se je ob doživetju prevzela. Skratka, srečanje s čudežem je le možnost.

To je važno vedeti zato, ker mnogi ljudje iz enega samega pričevanja navdušujoče zgodbe posplošijo ta žarek na celo osebnost in življenje človeka, ki govori o svoji izkušnji. Dobro je, da ohranimo zdrav čut opazovanja in zadržimo svoje občudovanje v tistih mejah, kot je to umestno in utemeljeno. Nekaj primerov: pripoved o čudovito izpeljanem porodu še ne pomeni, da bo tista ženska znala ljubiti svojega otroka; izkušnja srečanja z božjim in svetim ne pomeni, da bo ta človek znal to ohranjati kot vodilo svoje vsakdanjosti; izkušnja ozdravljenja ne pomeni, da je oseba dojela in poravnala svoje dolgove za nazaj. Mnogim, morda celo vsem ljudem je vsaj enkrat ponujena izkušnja velikega ali majhnega čudeža. A to je le priložnost, darilo za pot naprej. Ozdravljeno življenje je veliko več, je nekaj, kar izberemo in gradimo vsak dan, do konca, ne nekaj, kar dosežemo in razglasimo kot svoje stanje.

Mnogi so v preteklosti želi občudovanje, ki jim ni pripadalo, kajti predstavili so samo izsek svoje zgodbe, tisti, ki je bil najlepši. Tudi danes se to še dogaja. Le izostren čut za resnico nam omogoča, da dojamemo človeka v celoti, ko ga slišimo govoriti o sebi. Poznati sebe zares je dolga vseživljenjska pot in skromnost je zelo redek pojav tudi med duhovnimi mojstri.

To je važno vedeti tudi zato, ker take zgodbe lahko potrejo ljudi, ki se leta in leta zavzemajo, da bi premaknili svoje življenje na bolje. Zazdi se jim, da sami niso tako sposobni in da občudovani osebi uspe, kar njim nikoli ne bo, pa so toliko vložili. Zato ne opažajo čudežev na svoji poti.

Čudeže na naši poti rojeva tisto, kar zgradimo na trdnih temeljih vsakdanjega posvečanja svojemu cilju. Če vse bolj odkrivamo sadove vere vase v sebi ter čutimo srečo, privilegij in dostojanstvo svojega dela, lahko prepoznavamo in rojevamo čudeže na svoji poti.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...