Pojdi na glavno vsebino

Škoda ...

Včasih se nam zgodi, da zelo pozno spoznamo kaj pomembnega za svoje življenje. Obide nas žalost: le zakaj smo izgubili toliko časa in toliko let zapravili po napačnih poteh? Če bi to vedeli prej, bi veliko manj trpeli in veliko več dosegli ...

Škoda ... Škoda... je beseda, ki nas vedno razžalosti. Boleče je spoznati, da smo nekoč zapravili nekaj lepega, kar se ne more vrniti. Kako naj se zdaj potolažimo, kako naj nehamo objokovati srečo,ki je nikoli nismo užili zaradi svoje omejenosti? V tem je nekaj neutolažljivega, težkega, kot hoja za pogrebom nečesa, kar nikoli ni živelo. Če se vživimo v to bolest, kmalu začutimo, kako nas izčrpava in vleče navzdol, kako je veliko bližje smrti kot življenju. Žalovanje za nedoživetim je neplodno, v njem ni nobene ljubezni, ne pripravlja prerojenja in ne odpira nobenih vrat. Toda tudi zelo pozno spoznanje nikoli ni zaman. Polno je semen, tako kot žitni klas, ki se zadnji osuje. V nas zaseje nova, plodna vprašanja: kako lahko čim bolje uporabim to spoznanje za svoje življenje v tem trenutku? S kom lahko delim to na novo odkrito dobrino in se je naužijem? V katero smer naj se obrnem, da bo obrodilo, kar mi je bilo dano razumeti? Zato je bolje, da se poslovimo od žalovanja za vsem, česar nismo užili, uresničili ali razumeli. Kadarkoli si grenko očitamo karkoli, ustvarimo sončni mrk zavesti in ustavimo svojo rast. Ne žalujmo, raje ovrednotimo vse doživeto. Topla beseda bo odločno posijala v naš razum. Pomagala nam bo, da zapustimo pomanjkanje preteklosti in da se naselimo v novorojenem svetu, ki nam ga je podarilo naše pozno, zrelo, semen polno spoznanje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...