Pojdi na glavno vsebino

Sivolasa puberteta ali o zapozneli upornosti žensk

Leta in leta se zatirajo in molčijo, potem pa ....

Zapoznela upornost pomeni, da ženska nikoli ni izživela svoje zdrave upornosti, ko je bil zato čas. Skratka, fiziološki trenutek je mimo, potreba po upornosti pa sploh ne!!!

Pa jo zagrabi v zrelih letih ... in sama sebe morda ne prepozna več v svoji depresivni, strupeni, razdraženi ali divji varianti (različic ne manjka …).

V srcu kar gori: kako si želim vsem pokazati jezik, oditi, vse razbiti, se razdivjati, dokazati, da nikogar ne rabim, zapustiti vse, ki se me oklepajo, izginiti neznano kam. Ali pa se kar uničiti in umreti, da me bodo pogrešali (ali ne govori tako tudi pubertetnik?). Kršiti zapoved moje- življenje-kot-dolžnost-drugim-na-ljubo!!!

To je tipična pubertetniška potreba. Smiselna in upravičena je bila nekoč, ker bi pomagala, da se odtrgamo od staršev, na katere smo bile kot otrok odvisno navezane. Toda zlasti pri vzgoji deklet se ta proces praviloma ne razvije. Od deklic se zlasti v spodobnih družinah pričakuje kaj primernega za nežno ženskost. Starši si želijo hčerko, ki jim bo v veselje, ponos in tolažbo. Zato se dekleta navadno sicer občasno prelevijo v neubogljiva, neredna in zoprna bitja, kar pa v bistvu ni resnična ločitev od starševskih pričakovanj. Prej ali slej se vrnejo v svojo ogrado in se ustalijo ter zaživijo po vcepljenih pričakovanjih do sebe. Le manjšina žensk išče težjo pot v svobodo in še tiste večkrat omagajo in se v ožjih odnosih vrnejo v stare tirnice, pa čeprav daleč od staršev. Skratka, nobeni ni lahko.

Zato se ženska avtonomija težko razvije na čist, konstruktiven in izpolnjujoč način. Večinoma ostaja na dnu boleča neizživetost ključnega prehoda. Ostale so brez podpore, ki pomaga oditi in se uveljaviti v svoji drugačnosti. Kako biti samostojna brez izkušnje uspešne in ljubeče sprejete upornosti?

Dekleta moje generacije so težko odpotovale, si nabrale izkušenj zdoma, skoraj nobena ni živela prej sama, večinoma so se od doma preselile k možu. Nikoli niso odkrivale svojega sloga življenja, svojih darovov, svoje vrednosti mimo ljubezenskih vezi, partnerja, družine, otrok. Ne vem, ali je danes bistveno drugače. Pred leti izvedene sociološke raziskave v Sloveniji so pokazele na veliko družbeno ranljivost deklet, ki se pogosto kar prevetivno odpovedujejo svojim sanjam. Manjka obdobje, v katerem bi vsaka sama odkrivala, kdo želi biti, manjka srčno enakopravno druženje, v katerem bi bilo možno dozoreti kot žensko bitje brez odvisnosti. Tega ni bilo (razen izjem) in take smo potem vzgajale svoje hčere in sinove. Brez izkušnje, kaj pomeni spoštovati in ovrednotiti upornost, ko ta stopi v življenje in ima pravico, da rodi svoj sad. To je samostojnost, ki našemu značaju podari potrebno občutenje lastne vrednosti ter moč svobode.

V zrelih letih se pogosto vrne želja, ki nikoli ni bila uslišana. A težko jo izrazimo tako, da ohranja, kar imamo lepega, obenem pa razširja naše možnosti. Prepričanje, da je treba vse razdreti, da bom svobodna, ne pomaga do svobode srca. Važno je prepoznati svoje verige in si jih sneti s pomočjo tistih, ki lahko prispevajo.

Ni treba, da gremo v vojno za neodvisnost.

Lahko gremo v neodvisno zeleno življenje brez krvavih žrtev.

To je naš prispevek za prerojenje ženske usode.

Na seminarjih Vere vase podpiramo preobrazbo v tej smeri: razdreti čim manj, da ostane živo vse dragoceno in pridobljeno, a da se obenem razvijejo zavržena semena. Tako lahko zrase, kar krepi naše srce ... da postajamo levjesrčne in ostajamo nežne.


Oznake: osebni razvoj

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...