Pojdi na glavno vsebino

SIRENE SAMOPOMILOVANJA

Pritoževanje nas vleče navzdol kot spev pogubnih siren.

Pred kratkim sen brala zanimivo knjigo Zapis duše, v kateri James Hillman imenitno in z eno potezo oriše človeka, ki “TARNA, PRIČAKUJE IN JE POGOSTO OHROMLJEN.” Vsi poznamo take osebnosti in pogosto postanemo taki tudi sami, ko nam je hudo. (Tu sicer ne govorim o njegovi knjigi, ki pove kar nekaj grenkih na račun psihoterapevtov in stroke - tem morda kdaj drugič). Ta opis me ne navdahnil, ker tako imenitno sintetizira težnjo, s katero si nevede preprečujemo, da bi nam bilo bolje. Res je: kdor je ostal majhen v duši, se rad pritožuje, nenehno nekaj pričakuje od drugih in pogosto otrpne. S tem si odreka prav tisto, česar je najbolj potreben. Pričakovanje, tarnanje in otrplost so namreč tri orodja, ki delujejo verižno in sklenejo krog obupane življenjske drže. Gre za spev siren, ki ga poslušam ... in pozabim na svoje dobro. • če pričakujem, se izročam volji drugih; • če tarnam, drugi bežijo in ne dobim ničesar; • z otrplostjo ustavim v sebi vse, kar je živo. • Pričakovanje, da bodo drugi drugačni, lahko nadomestimo z vprašanjem: “Kako lahko dam drugemu možnost, da je drugačen... s tem, da jaz naredim, kar nisem še nikoli?” Pritožbo lahko spremenim v raziskovanje svojih potreb. “Česa sem potrebna v tem trenutku? Kaj bi mi dobro delo? Koga poznam, ki mi lahko v tem pomaga?” Ohromelost, ko čutim, da ne morem nič in nočem nič, lahko nadomestim s tem, da se vprašam:”Kateri del mojega telesa je ta hip živ in zdrav in s tem kaže, da je marsikaj v meni nedotaknjeno in vitalno? Kako ga lahko ovrednotim in uporabim za izboljšanje počutja?” Če le za nekaj ur nehamo delati te tri stvari ( se nehamo pritoževati, nehamo pričakovati kaj od drugih ter uživamo telo tam in toliko, kot kljub vsemu zmoremo) ugotovimo, da se obupanost, depresivnost in ohromelost začnejo tajati. Ko prekinemo vsaj eno od teh stanj, ošibijo tudi ostala. Če delujemo na treh ravneh, je učinek še očitnejši. Pritoževanje, pričakovanje in ždenje so tri sirene, ki pa nas vlečejo na dno prav v trenutku, ko bi rabili roko, ki nas poboža po srcu in prikliče prave misli. Bolečine ne olajšajo, ker ji sploh ne pustijo, da bi iskala olajšanje, mi pa tonemo v zameri, zaprtosti in toposti. Ko nam je hudo, je še posebno važno, da se obrnemo v pravo stran in prisluhnemo v smer, od koder se oglaša klic, ki nas sočutno ljubi. In oglušimo za sirene samopomilovanja.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...