Pojdi na glavno vsebino

Semena žalosti v dobri zemlji

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Semena žalosti v dobri zemlji

Če iščemo veselje, ne odganjajmo žalosti.

Čista žalost je cvet, težek od semen. Solze umivajo pogled na vse, kar čudimo v globini, in nam pomagajo, da si ne prikrivamo več svojih občutkov in vsega, kar nam manjka. Tiho padajo na zemljo kot semena čistega, resnicoljubnega življenja, kot plodno deževje.

Izročamo jih zemlji, da poženejo, ker zemlja zmore, kar naš um in volja ne zmoreta. Nobena iskrena žalost ni zaman, če nam le uspe, da jo izjokamo brez zahtev, zamere in sovražnosti. Ko je izjokana (in včasih je potrebno kar nekaj časa in se ponavlja še in še), smo oddali semena bolečine, ki je privrela iz srca in išče zemljo, da bi služila življenju, plodnosti in obilju.

Zato je prav, da človek izjoka (sam ali ob pravem človeku) svoje pomanjkanje varnosti, bližine, podpore, razumevanja, zaupanja, ovrednotenosti. Šele ko pride resnica na dan, se začne preobrazba.

V naši družbi premalo iskreno jokamo, zato se tudi premalo iskreno smejemo.

Oboje je tesno povezano. Čista žalost in čisto veselje sta enojajčna dvojčka in se vedno pojavljata skupaj.

Zato ne preganjajmo žalosti. Le nekaj časa ji posvetimo in nekaj zaupanja, in naš travnik bo zacvetel.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...