Pojdi na glavno vsebino

Sejati besede

V reviji Riza sem brala misel, da so besede semena, ki nam padajo v dušo. Če so vitalne, oživljajo našo življenjsko moč.

Ko izrečemo živo besedo, ki prihaja iz srca, začutimo njeno energijo. Žive besede so tiste, ki jih poiščemo globoko v sebi, in privrejo iz naše resnične vsebine tu in zdaj. Vitalne besede so prinašalke življenjskega diha, govorijo o svetu, iz katerega so privrele na dan. Zato je važno, da opuščamo vse tisto, kar govorimo brez odnosa in občutka in je zato polmrtvo. Važna je izvirnost: potegniti iz sebe vedno kaj, kar je živo tisti hip, in ne ponavljati, kar je bilo izrečeno že prevečkrat in je izgubilo svojo svežino. Ker smo vsak hip drugačni, so lahko pristne samo sveže besede, ustvarjene za ta hip. Važno je povedati stvari jasno in naravnost. S tem ne mislim na grobost in nepremišljenost. Gre za našo notranjo prečiščenost, zaradi katere ne ovinkarimo in smo preprosti. Lahko smo vljudni, pa kljub temu neposredni. Jasna govorica nam omogoča posebno razkošne občutke, ker utira pot in pošilja veter v jadra. Govoriti po ovinkih nas zmede, ovira in preusmerja proč od tega, kar v resnici želimo povedati, in izgubljamo se v lastni megli. Lepo je govoriti tako, da obenem intenzivno poslušamo. To nam daje možnost, da na drugega vplivamo s svojo vitalnostjo in zato se lahko njegov najbolj živi del odzove, saj smo se ga dotaknili. Besede lahko zacvetijo kot žlahtni, topli cvetovi. Govoriti drugače nas spreminja. Ob drugačnih besedah drugače dihamo in čutimo, drugače se držimo in drugače se premikamo. Če posejemo svojo zemljo z besedami, ki so polne čiste moči, pristnosti in vere v življenje, sejemo svoj srečni gozd. Vsak se sprehaja po pokrajini, ki so jo zasejale njegove besede. Zato ne uničujmo svojega sveta z zažigalnimi besedami. Naj zeleni in raste, da bomo lahko v njem našli svoje zavetje.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...