Pojdi na glavno vsebino

Sejalci

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Sejalci

V stiski sejemo.

Mnogim med nami se je v minulih mesecih ali teh dneh obrnilo kaj zelo drugače, kot smo pričakovali. Družina, starši, otroci, delo, telo, hiša, prijatelji ... morda se nam zazdi, da se življenje brezbrižno vrti po svoje in da naši usodi ni prav nič mar za naše sanje, upe in vložen trud. To pomeni dvigniti roke, saj tako in tako nimamo vpliva na nič.

Ko stojimo sredi razbitin, si v stiski radi očitamo. Če bi ... bi se ne zgodilo ... Sodobni človek rad misli, da bi z uspešnim nadzorom lahko preprečil vsako nesrečo, bolezen in neuspeh. Ko se nam zgodi kaj hudega, začnemo iskati razloge in razlage. IIuzija rešilnega razumevanja nas tolaži. Če vemo, lahko preprečimo ... A kaj, ko se vedno spet zgodi kaj drugega.

Toda za ogromno stvari, ki se dogajajo, nimamo ustrezne razlage in še manj jih lahko preprečimo. Toda živeti s tem zavedanjem ni grozno. Nasprotno, osvobajajoče je.

V stiski nam namreč daje olajšanje primeren odziv, ne ponujena razlaga. Kdor vam pove, zakaj vas je partner zapustil, morda ne zna podpreti vašega okrevanja. Kdor vam ponudi posluh in podporo, pa vam olajša boleče stanje in lažje boste mislili, kako naprej. Razlage se vedno razodenejo s časom, včasih čez leta ali nikoli. Blagodejne poteze pa so mogoče takoj.

Uporabljajmo zato modrost narave, ki nemudoma zažene procese celjenja, ko je ranjena, in obenem pokliče na pomoč svojo vrsto.

Ranjeno drevo zna živeti svojo prizadetost samostojno in vendar brez osame.

Tudi mi lahko spremljamo svojo stisko v tej drži. Lahko sejemo in izbiramo, kaj naj raste.

Življenje je neobvladljivo. A naše oči lahko izberejo, kam pogledati, roke, česa se oprijeti, usta, koga poklicati, in srce, odkod zajeti za naslednji dih.

Da pade pravo seme na prava tla.


Oznake: osebna rast stiska

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...