Pojdi na glavno vsebino

Še malo bi trpela!

Kaj opažam, ko komu predlagam terapijo, da bi nehal trpeti.

Pogosto se name obrne kdo, ki išče izhod iz bolečin. Sama nisem terapevtka in zato le povem, da je ena od možnosti psihoterapija. In da ni nujno, da se vleče mesece in leta.

Razlogi, da kdo tega ne izbere, so zelo različni in vsi so utemeljeni, saj je terapija le ena od poti v olajšanje.

A tisto, kar bi rada opisala, je, kako nekateri odklanjajo vsako olajšanje (ne le terapijo).

Pred nedavnim sem opazila to sporočilo v ozadju: "Še bi rada trpela. Še sem navezana na to bolečino. Še hočem čutiti to hudo rano. Še je prav, da trpim. Še ima to smisel. Še ne morem tega zapustiti. To ne sme še miniti. V tem je nekaj mojega, od česar se ne morem ločiti."

Tok misli, ki sem ga nakazala, nam pove, da se oseba v bolečini čuti DOLŽNA ostajati v bolečini. Kot da gre za nesrečno ljubezen, ki je ne sme spustiti.

Tako, kot nekateri ostajajo na domu staršev, pri katerih trpijo, in se ne morejo odločiti za odhod, tako trpeča ženska ali moški iščeta način, da bi ne zapustila obveznosti do svojih muk.

Svet zunaj? Prostost? Kaj je to? In kam s tem? Tu moram vztrajati in bedeti nad tem, kar me trpinči.

Poglejmo vase, koliko si res želimo olajšanja.

Morda bomo odkrili svojo verigo, zavezanost bolečini, ki nas ustavlja.

Na dnu, kjer govori resnica, najdemo moč, da verigo snamemo in da stopimo čez prag doživetega v svet zunaj,

ki nas vabi v svoje žarenje.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...