Pojdi na glavno vsebino

Se ločiti kot reka, ki steče v morje

Mnoge ženske se hočejo raziti s partnerjem in se priganjajo, češ, premalo sem odločna. Tudi moški pogosto gredo v razhod nepripravljeni. Nekaj misli o odhajanju v novo.

V teh letih sem ugotovila, da vsak premik (novost, razhod …) prinese olajšanje, a nam obenem naloži nove naloge. Pokaže nam kakšno bolečo resnico o iluzijah glede sebe (tega si pač ne želimo!) in pokaže se, kaj je treba narediti, da bo sprememba živela, se zakoreninila in dala sad. Z odločitvijo za odhod torej ne prestopimo v rajsko blaženost, ampak v novo pokrajino, ki je sicer polna priložnosti, a mi jih ne vidimo še kar nekaj časa. Opremljenost, občutljivost za novo se ne rodi kar sama in samo zato, ker prestopimo mejo starega.

Razviti je treba nove sposobnosti, se lotiti dela in vseh odnosov (ne le tega, ki se izteka) na nov način, odložiti stare ugodnosti in samoprevare. Začeti polno živeti iz vseh svojih sil in na novih osnovah je naloga, ki je še pred nami. V globini dobro vemo, da bo tako, zato oklevamo vse do trenutka, ko nismo pripravljeni.

Nekateri pretrgajo vez na trd, krvav način, a s tem še niso rešeni svojih notranjih vezi. Zunanja veriga je presekana, popkovina pa še drži in utripa.

Poznam več žensk, ki so bile prepričane, da je glavna ovira za njihov življenjski razmah nerazumevajoč partner ali pomanjkanje goreče ljubezni med njima. Po ločitvi pa nič ni steklo tako, kot so pričakovale. Večina, ki jih poznam, je ostala sama ali v novem odnosu ni našla, tega, kar je sanjala. Taki razhodi se lahko končajo v nedopolnjenosti in novih iluzijah ali tihi grenkobi, češ, ločila sem se z veliko težavo od povzročitelja svojih muk, zdaj pa mi je še vedno hudo. Kako je to mogoče? Življenje je krivično! Nekaj podobnega se je zgodilo tudi marsikateremu moškemu iz mojega okolja.

Ni dovolj nekaj razdreti, da bomo svobodni in novi. Treba je znati graditi odnose. Šele tedaj postane življenje plodno. Nekaj traja, da nam postane jasno, da se z vsem svojim bitjem res želimo raziti (in ne, da rečemo, da se moramo … ker tako izrečena želja kaže, da delujemo pod pritiskom in zato nesvobodno).

Odhod je važno izpeljati tako, kot blagodejna reka izpelje izliv v morje: počasi, okrog vseh ovir, z jasno smerjo v sebi, v spoštovanju bregov in pokrajin, ki živijo ob njej. Lahko si vzamemo vse potrebni čas, saj ne zamujamo, če delamo v svojem ritmu in napredujemo s čisto in mogočno življenjsko silo. Ko pridemo do morja, ni tam nobenega pretresa, je samo zlitje s ciljem. Bolečina razhoda se zelo omili, ker so samozdravilne sile v polnem delovanju.

Tako lahko delujemo v vseh primerih, ko je treba »odpotovati«: ko si želimo nove službe, ko si želimo odcepitve od staršev, ko se želimo raziti s partnerjem ali dragim človekom, ki ima zdaj druge načrte, ko želimo zapustiti za seboj neko okolje, obveznost, odnos ... in oditi v svojo smer.

Treba si je tudi priti na jasno tudi z občutki krivde. Dojeti, katera bremena so naša in katera ne. Če mislimo, da smo krivi za usodo drugega po razhodu (in da bodo oseba, od katere smo odšli, okolje, služba …propadli, ker brez nas ne najdejo svoje poti), nas bo to žgalo v srcu in odvračalo od lastne poti. Zato se je treba že prej in po poti naučiti, da drugim vrnemo njihovo odgovornost zase in da sicer ne gojimo nobene zamere in pomagamo, kolikor je naša stvar, a da ne "rešujemo" več nikogar.

Povzročitelji naših muk ne obstajajo. Obstajajo samo odnosi, v katerih ne moremo biti, kar smo. Šele ko naredimo dovolj za svojo moč, lahko spustimo prijem, se obremo drugam in zaživimo drugače. Naši »mučitelji« imajo bolj malo pri vsem tem. Tudi če bi nas sami poslali stran od sebe, bi mi – še nesposobni za svobodo – iskali vrnitev ali pa kaj enakovrednega. Popkovino lahko odrežemo šele, ko neha utripati.

Naj bodo naši odhodi mirni, zavestni, globoko doživeti v vseh razsežnostih, prepričljivi za vse dele naše duše in telesa. Samo tako nas bo lahko naselilo novo, ker bo imelo prostor, da se se zaseje in nas potegne v rast in samostojno dihanje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...