Pojdi na glavno vsebino

Samozavestna zmotljivost

Če povezujemo samozavest s tem, da ne delamo napak, se ne bomo nikoli mogli spoštovati in čutiti, da se lahko nase zanesemo. Nikoli ne bomo na varnem pred zmoto, ki nas podira.

Samozavestna zmotljivost Kaj vse doživljamo kot zmoto in udarec za samozavest? Obljubiti prijatelju sodelovanje v skupni pobudi, potem pa dojeti, da tega nočemo ... Obljubiti sebi, da bomo kaj izpeljali, potem pa spoznati, da tega nismo sposobni ... Ponuditi dragemu človeku družbo in potem spoznati, da se tam počutimo zelo slabo ... Popolnoma napačno oceniti svojo usposobljenost ... Obljubiti dekletu, fantu ljubezen in šele potem spoznati, da je ne čutimo in da smo se zmotili ... Motimo se lahko tako, da kaj odklonimo, pa se izkaže, da smo odklonili dobro, dragoceno priložnost. Nazaj se ne moremo vrniti, mimo je in to nas onesrečuje. Motimo se lahko tudi tako, da se polni zaupanja in navdušenja podamo v izkušnjo, ki pa se nam potem pokaže kot privid brez prave vsebine. Zdi se nam, da smo vrgli proč del svojega življenja in sebe. Tudi to nas lahko zelo boli. Zelo nas tudi bega, ko smo razklani na dve zelo močni težnji, ki se izključujeta, pa ne vemo, katera je prava ...V takih okoliščinah se lahko celo zasovražimo. Zmota skratka pomeni, da nek odnos, dogodek, obveznost, svoje počutje ali sposobnosti ocenimo pomanjkljivo. Ne vidimo celotne slike, uidejo nam bistvene podrobnosti, vmes pa se vrine tudi kaka iluzija, želja, ki jo zamenjamo za dejstvo ...To se dogaja mladim ljudem, a tudi v zrelih letih se je zelo mogoče popolnoma zmotiti. Preprosta resnica je, da so vsi ljudje zmotljivi vse življenje. To vsi govorijo, a občutki okrog tega so vse kaj drugega. To resnico doživljamo kot neljubo in neprijetno in prav zato žanjejo občudovanje in zavist vsi, ki znajo učinkovati neranljivo ter izžarevati prepričanje, da so v življenju vedno znali pravilno odločati. To je (med drugim) glavna značilnost diktatorjev ... Z drugačnim pogledom na samozavest se temu lahko izognemo. S tem bomo na varnem pred namišljeno samozavestjo mnogih šefov, javnih osebnosti ali politikov, ki se obnašajo, kot da nimajo dvomov o svoje početju in da vedno vse prav naredijo. Če vemo, da to ni mogoče ter da je to mogoče misliti izključno s slepitvijo svojih čustev in uma, jim enostavno ne bomo verjeli in ne bomo padali v nastavljene pasti. Tudi to nam pomaga živeti v današnjem času, ki je posebno naklonjen oboževanju igrane vsestranske uspešnosti. Samozavestni v zmotah Prvi korak do olajšanja je nov pogled na samozavest. Zdrava samozavest namreč vključuje negotovost, zmotljivost in možnost, da druge ranimo, jih razočaramo ali ne razumemo. Nismo samozavestni KLJUB vsemu temu, ampak prav ZARADI tega: zmotljivost sprejemamo kot bistveno in dragoceno sestavino svoje človeške podobe, cenimo jo. Vemo, da je to del pristnosti in resnice vsakega človeka. Nočemo se počutiti nezmotljive in nočemo verjeti, da bi to lahko kdaj bili. To je edina možna človekova samozavest, druge (vsaj jaz) ne vidim. Če mislimo, da je samozavest samo popolno in navdušujoče stanje, v katerem nam je jasno, da delamo prav, je v našem življenju ne bo veliko. Če hočemo misliti, da bodo naši občutki vedno nedvoumni, vse naše obljube večne in naša iskrenost do sebe čista kot diamant, smo na dobri poti k oholi krhkosti. Resnica trenutka, trenutek resnice Vsak človek zmore samo toliko iskrenosti, kot je tisti hip razviden samemu sebi. Gotovo, lahko naredimo marsikaj, da bi bili pošteni s seboj in pripravljeni videti sebe, kot smo. A iz neštetih razlogov smo velikokrat zaslepljeni in v dobri veri zelo daleč od drugim očitnih dejstev. Vse, kar lahko naredimo, je to, da potem to spoznamo. A tisti hip lahko delujemo samo iz svoje, sebi razvidne resnice. Samozavest je (zame) samo vsak hip potrjena odprtost za nova spoznanja, sprejemanje svoje človeškosti z dvignjeno glavo, pripravljenost na preverjanje. Daje nam moč, da si priznamo pravico do zmotljivosti. Zaradi tega bomo lahko tudi drugim priznali, da se jim upravičeno dogaja isto. Nehali bomo vsevprek obsojati in kritizirati vse, ki »jim ni nič jasno«, spoznali bomo, koliko nasilja in jeze do sveta povzroča v nas samoobtoževanje. Enakopravno iskanje Bistveno je čutiti, da je enakopravnost odraslih ljudi princip našega sožitja. Brez tega bo vse, kar bomo delali, zasukano v napačno smer: če predpostavljamo, da moramo druge zaščititi ali da mora kdo zaščititi nas same, izginejo vse možnosti za svobodo, s tem pa tudi za ljubezen. Ljubezen brez medsebojne svobode je samo izpolnjena dolžnost. Izpolnjena obveznost je bistveno drugačna kot svobodno podarjena ljubezen in daje bistveno drugačne sadove. Ne zavzemam se za to, da živimo neodgovorno, da vsevprek obljubljamo in potem rušimo odnose, neusmiljeno eksperimentiramo s čustvi in se z drugimi igramo. Nekateri res to počnejo in vsi vidimo, da življenje, v katerem nam obveznosti ne pomenijo nič, postane tavanje. Toda tudi življenje, v katerem črpamo vso gotovost iz tega, da bomo vedno ostajali zvesti svoji podobi iz preteklosti, vsaki dani besedi, vsaki ustaljeni dolžnosti, ima svoje velike nevarnosti. Če ne čutimo nobene potrebe po iskanju, ker so važne samo sprejete obveznosti, bomo postali čustveno mrtvi, sebi tuji in nesposobni sočutja do najbližjih. Izpolnjevanje vseh dolžnosti lahko nazadnje pomeni, da se ob nas nihče ne bo počutil ljubljenega. Tak življenjski slog povzroči, da popolnoma izgubimo občutek za svoje dostojanstvo in s tem voljo do življenja. Samozavest je namreč najmočnejši vir naše notranje moči in vitalnega zagona. Resnica trenutka Naj nas ne bo sram, če se velikokrat zmotimo, prelomimo dano besedo, razočaramo drugega ali sebe. Bolje je, da sem človek, ki prelomi dano obljubo, ker se vsak dan sprašuje, ali ji je pristno predan, kot da ji ostaja zvest zaradi strahu pred resnico. Le kdo od nas bi želel živeti ob človeku, ki je ob njem samo zato, ker si ne upa razmišljati o odnosu, ker noče čutiti resnice odnosa? Kdo si želi prijatelja, ki samemu sebi prikriva svoja prava občutja ob skupnem delu, kdo lahko upa, da tako delo obrodi sadove? Važno je, da smo iskreni tisti hip, ko kaj naredimo, in da iščemo resnico, ki je človeku dosegljiva: jasnost trenutka. Včasih je to priznanje, da nam ni prav nič jasno. Drugi ima pravico, da se pred našo negotovostjo ali zmoto brani, lahko nam jo zameri, lahko od nje beži. Mi imamo v vsakem primeru pravico dostopa do svojih dvomov, čeprav ni treba, da bi jo drugim metali v obraz. Včasih je dovolj, da se umaknemo in pustimo druge v trenutku njihove resnice, v njihovem času. Varna samozavest Zdrava samozavest nas brani pred tem, da bi živeli v verigah zaradi strahu pred zmotami in razočaranimi, obsojajočimi pogledi kogarkoli. Pomaga nam začutiti, da kdo želi v nas sprožiti občutke krivde ali nam nakazati, da nimamo pravice biti samozavestni, ker smo zmotljivi. Naj bo naša samozavest vedno zaščitena, tako da se ne veča in ne manjša ob neuspehih ali uspehih. Če hrepenimo po samozavesti, v kateri se bomo počutili nezmotljive in za druge absolutno zanesljive, ne iščemo samozavesti. Iščemo oblast nad življenjem, žene nas sla po moči. Želja, da bi se dvignili nad človeško zmotljivosti omejenost in postali kaj več, pod vsem tem pa tli nesprejemanje svoje prave podobe. S tem postajamo verniki najpogubnejšega božanstva človekove zaslepljenosti: zlaganosti zaradi želje po nečloveški plemenitosti. Lahko smo preprosto samozavestni kot ženske in moški, ki tako v uspehu kot v neuspehu vedo, da smo najlepši, najplemenitejši in najkoristnejši za svet, ko ljubimo svojo človeško podobo.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...