Pojdi na glavno vsebino

Samostojnost staršev in odrasli otroci

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Samostojnost staršev in odrasli otroci

Nekateri starši odraslih otrok odprejo srce in jim povejo vse o svojem imetju ali pa kar dajo vse … in ne pomislijo na posledice. Iščimo nove poti pravičnosti in ljubezni.

Preden odraslim otrokom povemo kaj v zvezi s svojo finančno varnostjo ali jim celo damo velike vsote, moramo pomisliti, kaj pomeni biti starši odraslih otrok. Glede tega živimo v kulturi splošne nejasnosti.

Starši otrokom podarijo življenje in jim tudi materialno omogočijo pot v odraslost. Potem pa naj bi se to popolnoma spremenilo v nov odnos, v katerem se starši vrnemo v svoje lastne okvire in poskrbimo zase, za svojo prihodnost, za svojo mirno starost, da ne bomo odvisni od finančne pomoči otrok, pa tudi ne od tega, da bodo oni naša edina družba in podpora.

To je zahteven načrt, ki ga je potrebno imeti jasno v mislih že veliko pred upokojitvijo. Ko imamo 50 let, je že skrajni čas, da mislimo na vse to in se temu primerno odločamo. Seveda pa ni nikoli prepozno. Bolje pozno kot nikoli.

Pot se torej razcepi (naj bi se, to bi bilo naravno in zdravo), vsak naj bi odslej dal vse od sebe za kakovost svojega življenja in poskrbel, da ne teži na drugih. Starši lahko prispevajo modre besede, če jih odrasli otroci vprašajo, posluh in ljubezen, a naj ne delujejo kot posojilnica, zavarovalnica in služba za storitve. Družina kot gospodarska skupnost pripada kmečki družbi, ki je ni več, in v resnici je bolje, da je ni, saj ni šlo za idilo ljubezni in spoštovanja. Danes lahko gradimo kaj drugega, pravičnega in ustvarjalnega, kjer je prostora za vse v sožitju enakovrednih in finančno samostojnih ljudi, ki se imajo radi.

Žal se to sploh ne dogaja. Starši pogosto otrokom povedo vse o svojem imetju in načrtih in otroke vključijo v svojo vizijo skupne prihodnosti. Otrok se počuti vpletenega in začne graditi svoje načrte s tem, kar je izvedel. V bistvu mu tudi naložimo odgovornost, da se opredeljuje in sodeluje. To pa ni naloga otrok, pa čeprav odraslih. Otroci nimajo ničesar pri tem, kar na primer starši podedujejo ali pri tem, da hočejo kaj kupiti ali prodati ali se na novo poročiti itd. Toda kdo spoštuje to pravico do samostojnega odločanja, kje vidimo te vzglede dobre prakse?

Vsi se vpletajo v vse, ujeti v neskončno mrežo sorodnikov, sedanjih in bivših partnerjev, otrok in nečakov in vnukov … V imenu napačno nastavljenega vprašanja (ali naj se torej vsak briga samo zase??!!), nas vsestransko vmešavanje ujame v svojo lepljivo in neobvladljivo gmoto. Kaj vse se potem dogaja po sodiščih in po domovih, koliko razprtij in neskončnih zapletov iz roda v rod! Naša tradicionalna drža "pomagati in se zanimati" se klavrno konča v obče znani slovenski sprtosti.

Vsaj mi lahko začnemo drugače in prerežemo te nezdrave vezi. Poskrbeti zase v polni odgovornosti (za zdravje, za finance, za družbo, za kakovost življenja v celoti) je naloga staršev do sebe in do otrok.

Naloga otrok pa je enaka: preživeti z lastnimi sredstvi, ne živeti preko svojih sposobnosti in ne računati na starše, si ne lastiti njihovega prostega časa, prostora, imetja. Na primer ne računati na dediščino, ker imajo starši vso pravico razpolagati z vsem podedovanim imetjem do konca življenja brez preračunavanja, kaj naj zapustijo otrokom. Prej naj bi starši ugotovili, ali imajo sploh dovolj za mirno starost, za nego na domu, za vse, kar zagotavlja dostojanstvo in odločanje o sebi v visoki starosti. Ne vemo, koliko bomo živeli, a odgovorno je poskrbeti da bo dovolj za 100 let!

Stvari so zelo preproste, če imamo ta cilj in se zanj odločimo. Če pa se začnemo vpletati, iskati odobravanje svojih otrok in vnukov, bratov in sester, varčevati zanje, skrbeti za njihove službe in hiše, pomeni, da smo se izselili iz svoje vloge staršev odraslih otrok. Ko nihče ne poskrbi zares predvsem zase, se vse konča v splošni nesrečnosti, razočaranju, krivdi in zameri.

Razmišljajmo, raje, kako graditi čiste odnose in samostojnost vseh, kajti vpletanje ni ljubezen, je samo vnašanje nepreglednosti, kaosa in težkih čustev. Prostovoljno ponujena pomoč pa naj bo vedno to, kar damo iz srca, zastonj in po meri svojih realnih moči, potem ko smo pretehtali, ali smo poskrbeli zase.

Ključno vprašanje naj bo: se vpletam ali sem na svojem mestu kot mama, kot oče? Dajem čustveno podporo, posluh … ali pa to iščem in hočem pridobiti z uslugami, denarjem, razpoložljivostjo?

Morda se zdi ta pogled na odnose krut, a dejstvo je, da se prav zaradi opisanega zmedenega in slepega ravnanja (in s sanjo, da delujemo iz ljubezni) potem vse konča V VELIKI KRUTOSTI do nekaterih.

Redke družine so med seboj zgradile take odnose, da bi si lahko dovolili popolno odprtost in bi ob tem ostajali popolnoma samostojni. Tega navadno ni in dobro je, da imamo na svojo družino pošten in resničen pogled. Kar smo zgradili, je vedno največ, kar je bilo možno. Zato ne zapravljajmo tega, kar je, s tem, da se gremo nekaj, česar ni.

To je dobro vsak dan preverjati, ker ima vse, kar delamo, dolgoročne posledice. Resnica omogoča največ topline in bližine, iluzije, sprenevedanje in strah pa nas ločujejo in rušijo vse, kar družina lahko postaja, če negujemo zdrave vezi do konca življenja.

Ker je to zelo zahtevna pot, vas vabiva drugo leto na Vero vase, kjer se tega učimo, starejši in mlajši. Življenje postane preglednejše, cilji jasnejši in moč večja, ko se usposobimo za to, da nosimo samo svoje življenje, a da ga nosimo mogočno in ljubeče.


Oznake: starši denar sorodniki

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...