Pojdi na glavno vsebino

Samopomilovanje in sočutje do sebe

Draga prijateljica me je vprašala, kaj menim o tej razliki. Nekaj misli je tu spodaj.

Pomilujem se,

  • ko obžalujem, kar se mi je zgodilo.
  • Ko si govorim, kako je krivično.
  • Ko bi raje bila drugačna.
  • Ko si želim izginiti v osramočenosti.
  • Ko se mi zdi, da me nihče ne more razumeti.
  • Ko se zdim sebi vredna pomilovanja, a ne sočutja.

Sočustvujem pa …

  • Ko sprejmem dogodek in vem, da je to resnica o mojem življenjskem trenutku in da vsaka resnica pomaga.
  • Ko se rahlo dotaknem svoje rane in začutim potolaženost.
  • Ko se počutim žalostna, pa ne iščem krivca, ne obtožujem nikogar, niti sebe.
  • Ko naredim hudo napako in podprem svoje samospoštovanje, da ne zaidem.
  • Ko začutim svojo onemoglost in si nežno poiščem oddih in pomoč

Zakaj ta razlika?

V samopomilovanju ne gojim močnih točk, se ne podpiram in ne iščem sodelovanja v okolju, ne skrbim zase, ne opažam možnosti za olajšanje in jih tudi ne iščem. V sebi vidim ubogo revo in si s tem odrekam spoštovanje. Tudi ljubezni ni, je samo objokovanje brez topline.

V sočustvovanju negujem svojo ranljivost, podpiram okrevanje, računam nase in na druge.

Največje sočutjepa je, ko včasih s poslednimi močmi odločim, da bom kaj naredila zase, ker sem tega potrebna in vredna, in ker ni ničesar, kar ne bi naredila zase, ker sem ljubeči varuh same sebe.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...