Pojdi na glavno vsebino

Samopomilovanje in sočutje do sebe

Draga prijateljica me je vprašala, kaj menim o tej razliki. Nekaj misli je tu spodaj.

Pomilujem se,

  • ko obžalujem, kar se mi je zgodilo.
  • Ko si govorim, kako je krivično.
  • Ko bi raje bila drugačna.
  • Ko si želim izginiti v osramočenosti.
  • Ko se mi zdi, da me nihče ne more razumeti.
  • Ko se zdim sebi vredna pomilovanja, a ne sočutja.

Sočustvujem pa …

  • Ko sprejmem dogodek in vem, da je to resnica o mojem življenjskem trenutku in da vsaka resnica pomaga.
  • Ko se rahlo dotaknem svoje rane in začutim potolaženost.
  • Ko se počutim žalostna, pa ne iščem krivca, ne obtožujem nikogar, niti sebe.
  • Ko naredim hudo napako in podprem svoje samospoštovanje, da ne zaidem.
  • Ko začutim svojo onemoglost in si nežno poiščem oddih in pomoč

Zakaj ta razlika?

V samopomilovanju ne gojim močnih točk, se ne podpiram in ne iščem sodelovanja v okolju, ne skrbim zase, ne opažam možnosti za olajšanje in jih tudi ne iščem. V sebi vidim ubogo revo in si s tem odrekam spoštovanje. Tudi ljubezni ni, je samo objokovanje brez topline.

V sočustvovanju negujem svojo ranljivost, podpiram okrevanje, računam nase in na druge.

Največje sočutjepa je, ko včasih s poslednimi močmi odločim, da bom kaj naredila zase, ker sem tega potrebna in vredna, in ker ni ničesar, kar ne bi naredila zase, ker sem ljubeči varuh same sebe.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...