Pojdi na glavno vsebino

Samopomilovanje in podpiranje sebe

Ko nam je težko in se pomilujemo, se oddaljujemo od olajšanja.

Ne vem, kje se ljudje naše kulture naučimo samopomilovanja. Po moje se začnemo smiliti sebi v istem hipu, ko si odrečemo sočutje. Zapustimo se in ne ostane nam drugega kot objokovanje izgubljene zaveze z edinim bitjem, na katerega bi lahko računali vsak hip - s seboj. Ali res to, da si izpovem ljubezen - čisto sama in žalostna - nič ne velja in nič ne pomaga? Ali sem res tako brez vrednosti zase, da ne zaleže nič, kar lahko sebi rečem dobrega ? To je res pomembno vprašanje, temeljno vprašanje o naši neodvisnosti v življenju. Ko se smilim sebi, se razvrednotim. Govorim kot razočarano bitje, zaverovano v tisto, česar ni prejelo, zazrto v drugega, ki nam odreka, kar nam pripada. To je kot oditi v kraljestvo senc, sami in strti, in tam tavati v obupu ne da bi se zavedali življenja, ki gori v nas, vira naše samostojne veličine. Lahko se globoko občutim in sočustvujem s svojo neuslišano potrebo . S tem prižgem porajanje ljubezeni v sebi. Ko stopim v sočustvovanju s seboj, prestopim v sočustvovanju z okoljem, celo s človekom, ki mi odreka tisto, česar sem ta hip tako potrebna. Čudež sočustvovanje je v tem, da me povezuje z ljudmi, z življenjem. V čuječem doživljanju svoje potrebe po sočutju dojamem, da si ga dajem. Ne pomilujem se, temveč sem ob sebi čuteče in toplo, blagodejno, v poslušanju tega, kar mi vre iz srca. V takem stanju se odpiram ljubezni in tudi drugi doživlja mojo odprtost. Čudež sočutne drže je, da je v njej prostora zame in za drugega. V pomilovanju sebe ali drugega bomo vedno ločeni. V sočustvovanu s seboj pa nikoli!

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...