Pojdi na glavno vsebino

Samomori mladih žensk pri nas

V zadnjih treh letih se je v zamejstvu ubilo že nekaj mladih žensk: dekleta, mlade matere, ženske v najboljših letih, izobražene, sposobne, delavne, priljubljene, zdrave. Ni šlo za izobčenke, za zapite ali hudi bolne ženske ali za ženske, ki bi se zlomile pod težo družinske tragedije. Pri vseh je bil odziv okolja podoben: nihče ni slutil, da bodo to storile.

Ne bi bilo pošteno, da na tem mestu razpravljam o njihovih razlogih: kdo lahko zares ve, kaj vse se dogaja v srcu ženske, ki izbere smrt? Lahko pa govorim o nas, ki smo ostale, o tem, kaj lahko storimo, da to preprečujemo, omejujemo. Vsakdo nas lahko kaj stori, predvsem pa moramo o svojih nalogah razmisliti ženske in vzgojiteljice. Matere, ki vzgajamo svoje otroke, in še zlasti svoje hčerke, jih lahko naučimo, da je najtežja čustva nujno treba izraziti. Naša dolžnost je, da pokažemo bližnjim jezo, obup in strah. Ne smemo premišljevati, ali je umestno in dovoljeno odpreti srce najbližjim in najboljšim prijateljem, ko nas grabijo groza, občutek zavrženosti ali neznosne krivice, nesmisel. Ne smemo jih naučiti, da je važno narediti lep vtis, učinkovati plemenito, krotiti viharno ogorčenje, zadrževati zase obup, ki plane na nas kot tiger iz zasede in nas odvleče v noč... Povejmo jim, da okolje pogosto ne bo moglo sprejeti in razumeti tega, kar doživljajo. Njihovi občutki se bodo zdeli drugim neupravičeni ... (Kaj ti manjka? Kaj se pritožuješ, ali misliš, da je drugim lahko? Kaj pa hočeš od življenja, ali ti ni dovolj, kar imaš? Ali nimaš zdravja, dobrih otrok, moža, ki te ima rad, lepega doma, ugleda, prijateljic ...?) ... Ženske, ki so se pri nas ubile, so imele veliko ... pa jih to ni obvarovalo smrti. Povejmo hčerkam in mladim ženskam, naj poiščejo druge soljudi, ki zmorejo stik z njihovo bolečino, če ga doma ne najdejo. Ni dovolj, da namigujejo in čakajo na boljše čase: za svoje življenje se morajo boriti, ostro začutiti, kdaj je v nevarnosti, vse narediti zase, ko začutijo odtekanje življenjske volje. Ženske niso navajene, da bi sebe branile pred smrtjo, spremenijo se v levinje šele, ko je treba braniti druge: otroka, moža ... Svoje sinove lahko naučimo gledati v oči člane svoje družine, čutiti, kaj pomeni molk, izražati tudi svojo lastno osamljenost in bolečino, če jo doživljajo. Ženska se lahko počuti nepotrebna, če njen moški nikoli ne išče pomoči pri njej, če deluje, kot da je neranljiv, sposoben v vsakem pogledu skrbeti zase, prezaposlen s pomembnimi zadevami, nepripravljen govoriti o svojih osebnih občutkih. Sebe pa lahko vsaka ženska nauči, da nihče ne more reševati njenega življenja, če bo pozabila nase, skrila svoje muke ter raztegnila obraz v obvezen nasmešek. Ni treba, da se obsojamo, če se jezimo in izražamo svoje nezadovoljstvo. S tem ohranjamo upornost, željo po življenju, upanje, da se je vredno pritoževati. Že res, da je bolje govoriti pozitivno, toda bolje je govoriti s srdom in bolečino, veliko bolje ... kot pa skrivati in tlačiti bolečino. Vzgajajmo se v veri, da med ljudmi lahko vedno najdemo koga, ki je pripravljen z nami deliti strah in pogum, se boriti z nami za življenje. Varujmo svoje življenje, ker s tem varujemo tudi življenja svojih otrok. Če bomo obmolknile in obupale, jih bomo morda nekoč prerano zapustile, ker nas ljubezen do drugih ne ustavi pred skokom v smrt ali pred vdajo v bolezen, ki nas pokonča. V imenu žensk, za katerimi žalujemo, se učimo ljubiti same sebe, obujati upanje in medsebojno podporo, moč upora proti zamolčanemu trpljenju. Poslušajmo njihovo sporočilo danes, ko jih pokopavamo. Niso umrle zaman, če bomo znale občutiti njihovo vdajo in tudi v njihovem imenu stopiti na drugačno pot. Življenje lahko varujemo le skupaj, vsaka v sebi in druga ob drugi, ker je to naša skupna naloga. Ne polagajmo cvetja na njihove grobove, raje posejmo njivo, ki je niso utegnile same.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...