Pojdi na glavno vsebino

Samo en cvet

Ni lahko dojeti, koliko zamerimo in kako nas to paralizira. Zamera je zagrenjenost, se pokaže v naših odzivih na lepe možnosti in nam ne pusti cveteti.

«Ničesar lepega nočem več vzeti od življenja, ker vzeti pomeni, da nekaj tudi sam naredim, tega pa nočem.« To je skrito sporočilo zamere. Odpor, trd odpor do sodelovanja. Odločenost za ohromelost, ki noče popustiti. Nočemo se aktivirati.

Sprejeti neko možnost namreč pomeni, da premaknem telo in grem v gibanje, v delo za nekaj. Če me povabijo na obisk, na izlet, v novo srečanje, če mi življenje karkoli ponudi, tega ne morem vzeti v okamenelosti. Otrok, če mu kaj lepega ponudimo, bo navdušeno stekel proti novi odprti možnosti in jo zagrabil s celim bitjem, se ji predal z živim, dejavnim telesom in srcem.

Izlet? Ne morem. Večerja z novo osebo? Nisem prepričana, da se splača. Potep s prijateljico? Imam delo. Dan v naravi kjer še nisem bila? Se mi ne da. Kaj hočeš za rojstni dan? Ni važno, karkoli.

Želje se sploh ne oglašajo.

Zamera se razodeva tudi v trdovratni zaposlenosti z vsem, kar nam ni všeč, nas utruja in boli. Tako ne ostane prostora za želje in kaj novega.

Če to držo prepoznamo vsakokrat, ko se pojavi, je to že velik korak. Ne bomo rekli, da se nič ne dogaja, da nikogar ni, da nič nimamo, da ne moremo ... ampak da žal še nočemo in ne moremo vzeti, iti in živeti. Iskrenost do sebe je že dober začetek.

Povabimo se lahko v majhen in drugačen odziv. Pomagajmo zagrenjenemu srcu, da dobi kaj malega, a lepega. Pustimo se samo za hip dotakniti od človeka, ki nas ima rad. Od živali, ki nas ima rada. Od dehteče veje, ki se ziblje nad našim obrazom, ko smo žalostni.

In pomlad nam bo pomagala, da se vsaj majhen cvet na našem drevesu odpre obiskanosti od čebel.

Dovolj je en cvet, da doživimo svojo pomlad.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...