Pojdi na glavno vsebino

Roditeljski sestanek brez svobode

Na članek Avtoriteta in vzgoja se je odzvala mlada mama. Preberite, če želite vedeti, kako lahko roditeljski setanek na vljuden način utiša starše (in kako potem spet najti svojo smer!). Glede na to, da je ta mama visoko izobražena, si lahko samo predstavljam, kako so se pred strokovno avtoriteto počutili manj podkovani starši. Hvala za tvoje pričevanje, draga T.

Na članek Avtoriteta in vzgoja se je odzvala mlada mama. Preberite, če želite vedeti, kako lahko roditeljski setanek na vljuden način utiša starše (in kako potem spet najti svojo smer!). Glede na to, da je ta mama visoko izobražena, si lahko samo predstavljam, kako so se pred strokovno avtoriteto počutili manj podkovani starši. Hvala za tvoje pričevanje, draga T. Kako se je v meni spet zbudila tesnoba na zadnjem roditeljskem sestanku za mojega skoraj-že-štiriletnika! Ta ujetost v nekakšne kolektiviezm, ko zunanja, inštitucionalna avtoriteta tako jasno in odločno govori, kaj moj otrok doživlja in česa ne, kako bi morala ravnati in kako ne. Ta množica staršev, ki je precej pasivno sedala tam na sestanku in brez večjih odzivov tako pozitivnih kot negativnih sprejemala, kar je bilo povedano. Ko sem nekajkrat izrazila svoje mnenje, sem občutila precej silovit, čeprav verjetno korekten odgovor vzgojiteljic...in zdelo se mi, je da razumem, zakaj smo starši tako tiho na tem sestanku...Speča davna avtoriteta se je zbudila v nas, da smo le tiho kimali vsemu kar povejo \'od zgoraj\'. Ujeti smo bili v to, da nam drugi krojijo našo življenjsko kreativnost...koliko tekmovalnosti, strahu in občutkov krivde sem čutila v tistem prostoru, tudi mojega je bilo veliko. A doma sva z možem dva dni rešetala številne ponudbe za take in drugačne dodatne dejavnosti, ki naj bi jih starši nudili in bi bile po besedah vzgojiteljice super za najinega sina. Oba sva začutila, da nama razna športna, jezikovna društva in šole vsiljujejo nujo, da mora otrok vse te stvari početi že sedaj, in da predvsem to, da temeljijo na najinem občutku krivde. Takrat starši hitro odpremo denarnice. Zakaj bi v imenu tega svojemu sinu vzela popoldne mirnega igranja v peskovniku, ko se popolnoma zatopi v svojo igro, zakaj bi mu vzela čas z atijem in mamico, npr. družinski obisk knjižnice v imenu tega, kar mi \'kolektivno dobro\' dopoveduje, da moram storiti, če sem dober in napreden starš. Kako težko je tako razmišljati in delovati ter se upirati mentaliteti storilnostnega časa, kje ne šteje več, da moj otrok morda dobro razvija čisto neke druge stvari, ki so bližje čutenju, zavedanju, povezovanju... T.

Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...