Pojdi na glavno vsebino

ROBOTI IN LJUDJE

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

ROBOTI IN LJUDJE

Ko izgubljeni pod hladnim stebriščem velike ustanove srečamo uradnika-robota, otrpnemo. Ko srečamo uradnika-sočloveka, se prebudi zaupanje v življenje.

Včasih se v uradu, ko smo v težavah, odzovejo v slogu: »Tega naš urad ne dela.« ali pa »V programu vaš primer ni predviden.« Zaključek: »Pomagajte si. Mi s tem nimamo nič.«

Robotski odziv pomeni, da drugi izstreli odgovor glede na tisto, kar formalno je ali ni njegova pristojnost, s tem pa mi tudi nehamo obstajati zanj. Ko preveri, da ne sodimo v njegov program, izginemo iz njegove zavesti.

Človeški odziv pa je, da me kdo vidi in opazi, da si ne znam pomagati, ter mi - sočloveku v težavah – kaj predlaga. Če ne ve, kaj bi, pa pove, da mu je žal. Jaz, zmedena oseba na okencu ali ob telefonu pa imam malo več zaupanja, da lahko kaj rešim drugje.

Seveda isto velja zame na tej strani. Uradnik ni tam zato, da zahtevam nemogoče in ga nadiram. Ima podobne težave in tako kot jaz je potreben, da se kdo vživi vanj.

Naša vsakdanjost je sestavljena in množice takih srečanj. Več je človeškosti, lažje nam je vsem.

Robotski človek je bil obravnavan tako, kot zdaj vidimo, da ravna z drugimi. Niso ga vprašali, česa si želi, ko so ga prevažali sem in tja kot malčka, pa tudi pozneje je bilo glavno, da funkcionira. To si namreč želimo od stroja: da deluje.

To sva doživljali Josipa in Alenka v zadnjih časih po uradih in verjetno tudi vi.

Naredimo nekaj velikega za svet vsak dan s tem, da vedno vidimo človeka.


Oznake: osebna rast odnosi

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...