Pojdi na glavno vsebino

Preprečevati revščino

Prispevek razčlenjuje vprašanje okrog pomanjkanja z različnih vidikov.

Ob tem nakazuje varovalne dejavnike: predelavo miselnega sloga, ovrednotenje osebnih in skupinskih virov moči, ustvarjalnost.

Članek sem napisala že pred časom, a se mi zdi ponovno aktualen, saj so družbene neenakosti v porastu. veliko lahko naredimo, če se zavedamo vsega, na kar lahko vplivamo. Pravičnost uresničujemo tudi s tem, da poglobimo svoj odnos odnos do družbenih krivic brez obupovanja in zagrenjenosti.

Uvodno pojasnilo

Revščina je v prvi vrsti posledica mehanizmov, na katere emarginiran posameznik nima vpliva. To poudarjam, da se oddaljim od stališč desničarske sociologije, ki prelaga odgovornost za revščino na tiste, ki so žrtve neenakih možnosti. Podobno se mi zdi zavajajoče danes popularno pozitivno mišljenje, kadar vidi v posameznikovem odzivanju ključ za vsem dostopno blaginjo. Moj prispevek sloni na predpostavki, da je ob očitno krivičnih družbenih dogajanjih nujno nastopati politično, a da je ob tem prav tako nujno aktivirati tudi varovalne dejavnike v skupnosti in posamezniku, kar pripomore k odpornosti v boju proti revščini in marginalizaciji. Predvsem pa sem prepričana, da je (nujna) upornost uspešna le, če je ustvarjalna in divergentna.

Nova revščina

Poleg tradicionalnih oblik revščine, ki se jih v tem prispevku ne lotevam, se  pojavlja tako imenovana nova revščina, ki jo prinaša razpuščanje prejšnjih oblih socialne varnosti oziroma socialne države, sprostitev zakonodaje o zaposlovanju ter nekateri procesi, ki so vezani na globalizacijo gospodarstva.Vanjo drsijo srednje nizki sloji in zlasti mlade družine. Gre za nov pojav, saj smo na primer v Italiji opažali po vojni neprekinjeno ( čeprav seveda neenako porazdeljeno med severom in jugom države ) socialno mobilnost navzgor.

S socialnega in političnega vidika je očitno, da današnja splošna negotovost ni enakomerno porazdeljena. Kdor nadzira vire imetja in znanja, ta nadzira vire varnosti. Lahko bi celi rekli, kot pravi P.Marris v spodaj  omenjenm zborniku, da merimo družbeno moč po tem, koliko lahko kdo prelaga bremena negotovosti na druge in veča svojo varnost na račun drugih. Podjetnik, ki za svojo varnejšo prihodnost prenese svojo dejavnost v drugo deželo s cenejšo delovno silo, vpiše otroka v elitno šolo, ker javno šolstvo peša, in se izseli v bolj zdravo okolje, je dober primer delovanja te moči. Tudi multinacionalka lahko takorekoč v hipu spremeni lokalno ekonomijo, da se zavaruje. Nekateri se umikajo na varno, drugi pa se ne morejo oziroma doživljajo poslabšanje svojega položaja zaradi tistih, ki so se hoteli bolje zavarovati

Pripisana vloga

Glede na to, da perspektiva revščine prizadene oralni temelj osebnosti (občutenje varne preskrbljenosti, bogastva kot vrednosti, neodvisnosti in moči, pritrjenosti na varen vir preživetja ), pripisujemo drugemu, ki drsi v revščino, depresivno držo. Zato so splošna pričakovanja do človeka, ki ima težave s preživetjem, nizka. Predstave o vsem, kar človek izgubi, in zlasti pomilovanje človeka, ki se mu to dogaja, vključuje prepričanje, da ne bo reagiral ponosno in ustvarjalno, temveč vdano ali kvečjemu jezno.

Problematiko trpljenja zaradi pomanjkanja lahko razčlenimo na naslednja področja:

  • Problematika navezovanja in izgube (nepreskrbljenost, krivda, zapuščenost, otopelost)
  • Problematika nejasnih, mešanih in neobvladljivih čustev (bes, razočaranje, zavist, nemoč, obup, strah …)
  • Problematika razvrednotenja in izločenosti (izguba statusnih dobrin, ki pomenijo vključenost)

Problematika navezovanja in izgube (primer izgube zaposlitve)

Eden najtežjih vidikov revščine je oralna razsežnost psihičnega trpljenja. Perspektiva drsenja v revščino veča ranljivost, preizkuša odpornost in vzdržljivost osebnosti. Občutenje negotovosti destabilizira in usmerja v zapiranje in obrambo pred še hujšimi izgubami. A prav ob brezposelnosti je važno ponovno tvegati. V interpretaciji teorije navezovanja lahko izguba dela obuja:

  • izgubljenost v nesmislu, terjanje utemeljitve, zakaj se je to zgodilo (gre za čustveno in ne razumsko dogajanje; kot otrok ne more razumeti, zakaj je bil zapuščen, ali bolnik, če izve, da je na smrt bolan, ne more razumeti, zakaj)
  • žalovanje za nepreklicno odtegnjeno dobrino, ki je ni bilo mogoče zadržati ( doživeti, da so uničeni cilji, upi, odnosi, ki so bili vezani na delovno mesto )
  • razvrednotenje, ker so proglašeni za odvečne oziroma zamenljive (njihovo mesto lahko zasede kdorkoli drug)

Porabniška kultura kot dodaten obremenilni dejavnik (statusne dobrine, zahteve otrok)

Pomembna dodatna obremenitev je dejstvo, da je osebna identiteta pri marsikom že močno spojena z množično. Občutenje pripadnost tistim, ki si lahko marsikaj privoščijo, je pogosto že tudi del osebnega občutenja vrednosti. Posedovanje nekaterih statusnih dobrin in udeleženost v nakupovalnih ritualih omogoča potrjevanje pripadnosti. Mnogi ljudje do skrajnosti rešujejo videz in skrivajo socialno propadanje, Če mora družina varčevati, ne omeji statusnih nakupov, prej upada kvaliteta prehranjevanja (kot ugotavljajo statistike o italijanski družbi). Svojo težo ima še spremenjen odnos do otrok in mladih, saj velja, da morajo starši zagotoviti otrokom brezskrbno mladost.Tega vidika ne gre podcenjevati, ker je lahko za starše izredno mučen in načenja njihovo starševsko vlogo in samospoštovanje. Starševski narcizem (postavljanje z vsem, kar nudijo otroku) v socialnem nazadovanju boleče doživi, da jih je otrok upošteval, v kolikor so nudili določene dobrine.

Vidiki preprečevanja stiske

Zgodba in kaj se naučimo iz nje

Mohammad Yunus je ekonomist iz Bangledeša. Začel je s tem, da je pred približno dvajsetimi leti posodil 27 dolarjev štiridesetim ubogim ženskam, ki so iz bambusa, kupljenega pri oderuhih, cel dan izdelovale stole in jih potem prodajale istemu oderuhu. Ženske s tem niso zaslužile niti za hrano, ostajale so enako revne, pa naj so tudi garale cel dan, leta in leta. Ugotovil je, da bi lahko bistveno izboljšale svoj položaj že z zelo majhno začetno vsoto, ki  jim je seveda nihče ni hotel posoditi, še najmanj banke. Da bi jih zbral čim več, je Yunus posojal denar samo tistim, ki so pripeljale s seboj še štiri druge. Posojilo je bilo izredno nizko, obroki za vračanje so bili mikroskopsko majhni in porazdeljeni po tednih, a načrt je deloval prav zaradi svojega « uboštva«: beračice v skupinah kot klienti in smešno nizek obtok posojil z neznatnimi obroki. Danes ima njegova Grameen banka že več milijonov strank v 56 državah sveta. Klienti so obenem delničarji, večinoma zelo revne ženske iz najrevnejših področij sveta. Banka dosega 97% povračila dolgov, kar presega uspešnost katerekoli banke. Ne samo: ista banka je lastnica največje družbe mobilne telefonije v Bangladešu in 36.000 žensk po vaseh z mobilnimi telefoni (in s sončnimi kolektorji, ker ni elektrike) sestavlja morje mikropodružnic oziroma central, ki prodajajo telefonske klice ob »vročih« urah dneva. Model mikrokredita je prodrl tudi na zahod, tako na primer je Mohammad Yunus ob obisku v Italiji prejel več prestižnih nagrad in na raznih univerzah ( na primer v Milanu, Firencah in Bologni ) ter s predavanji in seminarji prispeval k spoznavanju svoje posebne ekonomije. Kaj se naučimo iz te zgodbe? Najprej to, da je bil uspeh odvisen od preproste in genialne, a ne megalomanske ideje, od popolnoma stvarnega pristopa brez iluzij in paternalizma. Prav največja ovira ( ogromno število sestradanih revežev, ki so prisiljeni sodelovati, da preživijo ) je postala glavni inštrument uspeha.

Nekaj vzpodbudnih ugotovitev, ki veljajo tudi za nas, čeprav je naša revščina drugačna

  1. Prepričanje, da samo zelo velika sredstva lahko jamčijo razvoj in kakovost, je tipično za zahodnjake, a zelo netočno; primerov mednarodne pomoči, ki se je izkazala za neučinkovito ali celo škodljivo, je nešteto, zato tudi ni res, da nam majhna sredstva omejujejo ustvarjalnost, velika pa jo večajo. Majhno sredstvo lahko vidimo kot sredstvo, ki ima pač to lastnost, da je majhno (ne bedno in ničevo). Sredstva so raznolika in vsako ima svoje prednosti in slabe strani. Orjaška sredstva so v svoji ogromnosti mamutsko okorna in počasna, kajti preden stečejo in se prebijejo skozi labirinte birokracije, so potrebe že povsem drugačne. Neredko jih tudi ne znamo pametno uporabiti.
  2. Evropski človek je bitje potrošnje, živi v kulturi, ki veruje v vsemogočnost denarja. Zato pogosto prezremo vse, kar pa je mogoče doseči brez denarja ali kar celo ni dosegljivo z denarjem. Prezremo tudi ogromne vire medčloveške ustvarjalne energije, ki nimajo zveze z denarjem. Zdravo je kdaj izstopiti iz naše zahodnjaške omejenosti in pogledati na revščino drugače. Revščina ni samo seštevek vsega, kar manjka, ampak tudi vsega, kar omogoča.
  3. Delo z z revščino nujno zahteva kreativnost in iskriv antikonformizem, humor brez cinizma. Samo ustvarjalen nasmeh lahko vidi možnosti v obupu in med drugim deluje proti stresu in izgorevanju. Tudi v dramatičnih okoliščinah učinkuje kot mogočen varovalni dejavnik, saj človeka preusmeri, da se ukvarja z inventuro vseh svojih še neuresničenih možnosti. Vedro razpoloženje strokovnih delavcev, ki delajo z ljudmi v stiski, je bistveno, ker samo sproščenost zažene vizijo, ki ustvarja. Še tako visoka usposobljenost je brezplodna, če ji manjka vizija. Misliti v okviru danih shem, ki jih vsiljuje krivično družbeno dogajanje, je že pristajanje na podrejenost.
  4. Izkušnja obubožanosti ali drsenja proti socialnemu dnu ni nujno uničevalna, a to postane, če se človek vživlja v vlogo obsojenca v rokah krivice, če se izolira, odpove aktivnostim, ki so ga osrečevale, pokvari odnose z najbližjimi, sodeluje v svojem propadanju in ga pospešuje. Ljudje v stiski rabijo pogled nase, ki jih hrabri, sprošča in povezuje, ne le denarno pomoč in druge olajšave.
  5. Človek lažje prenese izgube, če je nanje pripravljen in če ga podpira skupnost, zato deluje razbijanje tabujev okrog revščine kot varovalni dejavnik. Blagostanja ne gre častiti kot vsemogočnega malika, lahko ga obravnavamo s humorjem in ponosom namesto z grenkobo in očitanjem, pa naj bo bes še kako upravičen.

Od protesta do namena

Pomemben del kognitivnega pristopa je pregled besednjaka. Ni vseeno, kako poimenujemo svojo stisko, saj so besede aktivatorji organizma in organizatorji miselnih omrežij. Obenem je važno ugotavljati, koliko se prizadetost spreminja v namen, kolikšna je mobilizacija za doseganje ciljev.

Gre za primer dogajanja, ki vzbuja hudo jezo, potem za primer velike nesreče.

KRIVICA

HUDA JEZA, zgražanje, osuplost nad krivico

 

ŽIVO, DELAVNO IN AKTIVNO NESTRINJANJE

 

Osredotočenost na ustvarjalnost, povezovanje, ozaveščanje vsega, kar imamo in znamo, zbiranje moči, idej, sredstev, ljudi.

Kako se more to dogajati?

Ne bomo sodelovali (razlogi)……..

Posvetili pa se bomo………….

Nameravamo ………………….

To je vnebovpijoče, škandalozno, nesramno, kriminalno.

Na to ne bomo pasivno pristajali, zato začenjamo z………….

 

 

NESREČA, IZGUBA, OBČUTENJE NEMOČI

To je katastrofa.

Omejujemo posledice katastrofe.

To je porazno za moralo ljudi.

Ustvarjalno preprečujemo širjenje obupa, še najprej z ………………

Spet se je zgodilo, česar smo se najbolj bali.

Želimo potolažiti sebe in bližnje, obuditi prizadeto upanje, najti vire moči, podpiramo se.

To je strašen udarec za nas vse.

Utrditi hočemo vse doseženo, kar še drži, in iz tega črpati moč za naprej.

 

Začenjamo ugotavljati, kaj je možno ovrednotiti in okrepiti.

 

Kako se bomo povezali z vsemi, ki so lahko v oporo?

 

Premislili bomo, kako smo se v preteklosti uspešno znašli v podobni stiski

 

Premislili bomo, kaj je mogoče nemudoma storiti za zdravje in odpornost v teku te obremenitve, da vsi ohranjamo svoje sile in svež pogled na nove razmere

 

Drža nemoči nastaja kot deformirano dojemanje okoliščin in kot osredotočanje na vse, kar pospešuje neuspešno odzivanje pred oviro. Človek prezre in izloči vse, kar je mogoče videti, slišati, čutiti in misliti vzpodbudnega. Inteligentna podjetnost odpoveduje, ko bi bila najbolj potrebna. Ljudje so različno ranljivi za zapadanje v samoonemogočanje. Biološki, družinski, kulturni in socialni vplivi sodelujejo. A vsak posameznik bi moral imeti dostop do znanja o samopomoči in dostop do socialnega učenja teh veščin.

Kognitivni vidik samopomoči v skupini

Preprečevanje samouničevalnega miselnega sloga, vezanega na doživljanje revščine, zahteva delo na mnogih ravneh, med katerimi se tu omejujem na kognitivno in s tem seveda vpletam čustveno in socialno raven. Kot nam potrjujejo novejše raziskave na področju nevrofiziologije, se zdi, da misel sploh ne nastaja kot samostojen proces in da je zavest že od svojega nastanka obarvana emotivno.[2] Zato je preokvirjanje osebne zgodbe nepogrešljiva sestavina preprečevanja. Poleg tega vsak posameznik črpa težke izkušnje iz čisto osebnega repertoarja, ki nam je težko dostopen, a je zelo vpliven. Prav mreženje osebnih spominov na izkušnje poraženosti namreč pomembno slabi samozaupanje, zato tega vprašanja ne smemo obiti. [3]

Kognitivni vidik potrtega doživljanja lastne stiske

 (mentalni postopki samoonemogočanja)

Preprečevanje

 (mentalni postopki opolnomočenja)

Zapiranje vase, odklanjanje stikov in sodelovanja.

Se učiti huda čustva izražati in deliti, prejemati in dajati pomoč in s tem zmanjšati občutek nemoči in nekoristnosti.

Mešanica občutkov (ki jo je težje je obvladovati kot posamezna čustva). Če gre (na primer ob izgubi zaposlitve) za jezo, strah, obup, zavist, občutek osamljenosti in izrinjenosti in žalost, je to kognitivno zelo težko dostopno razpoloženje. Vihar mešanih čustev, ki niso niti razvidna, je še posebno neobvladljiv.

Ubesedovanje in razgrajevanje posameznih čustev. Kmalu se pokaže, da so nekatera lažje in kmalu obvladljiva, skrajna napetost upade in začarani krog samouničevalnih misli se lahko vsaj začasno razklene.

Premlevanje, nenehno vračanje v iste misli in čustva, upad pozornosti, koncentracije in učne zmogljivosti. Zato človek nima pregleda nad položajem, ne more uporabljati svojega znanja in svojih inteligenc, stvarno analizirati, kaj je možno in kaj ne, kaj je koristno in smotrno storiti, kaj pa ne.

Uvajanje v prekinjanje avtomatizmov, skupinsko učenje, dialog v skupini, ustvarjalna srečanja za skupne cilje, uporaba vseh inteligenc.

Občutek krivde, samoobtoževanje. V potrtosti so ljudje nagnjeni k temu, da si pripisujejo odgovornost za nesrečo, in da doživljajo to kot stalen del svoje osebnosti (notranje in stabilne atribucije). Obujanje neuspehov pretekli neuspehi in žalostni dogodki so priklicani iz spomina, in okrepljeni,

Ugotavljanje vpliva okoliščin in vloge drugih, določanje področij sebe, ki jih neuspeh ne načenja (inventar gotovosti), predelava krivde z izborom vaj iz kognitivne terapije (dokaži, da je res itd).

Nevtralizacija vzpodbudnih izkušenj. Zasluge pripisujejo okoliščinam, sreči ali drugim ljudem, slučaju, a ne sebi, poteg tega jih doživljajo kot prehodne in specifične, omejene na ozko področje, nikoli jih ne posplošujejo, pozitivne izkušnje, ki bi človeka lahko ohrabrile, zbledijo.

Ovrednotenje vzpodbudnih izkušenj Ugotavljanje svojih zaslug v preteklih uspešnih okoliščinah, vgrajevanje dosežkov v lastno osebnost (jaz sem tak), opredeljevanje uspešnosti kot trajne in splošne silnice

Zanemarjanje telesa, zdravja, videza, čutna otopelost

 

 

Stik z naravo, cvetjem, lepoto, umetnostjo besede, podobe, zvoka in giba, nego telesa in videza, ustvarjanje in doživljanje ustvarjalnosti drugih.

 

O sposobnosti za  navezovanje

Kot izhaja iz  raziskovalnega dela Bowlbyja in poznejših učencev na področju navezovanja (attachment) in zlasti iz najnovejših del, so varne izkušnje v procesu primarnega navezovanja močan preprečevalni dejavnik pri stiskah in preizkušnjah v odraslem življenju. Čeprav delujejo tudi mnogi dejavniki, ki jih je obdelala zlasti ekološka psihologija, pa je vendar nesporno, da občutek varnosti in zaščitenosti v najtesnejših odnosih varuje tako otroka kot družino pred vsemi tveganji, ki so povezana z dolgotrajnejšo materialno stisko ali socialnim in statusnim nazadovanjem. Slabe oblike navezanosti pa znatno povečujejo tveganje.

Varna navezanost med odraslimi se izraža zlasti kot:

  • občutljivost za obojestransko potrebo po navezanosti, odzivnost in zanesljivost
  • predvidljivo, dosledno, razumljivo vedenje
  • medsebojno potrjevanje vrednosti in nenadomestljivosti oziroma enkratnosti (drugi ni kdorkoli)
  • zanašanje na svoje sile, samostojnost

Varovanje temeljnih odnosov v človekovem življenju je pomemben dejavnik za preprečevanje posledic, ki jih lahko sproži ekonomski zlom.To velja tako za odrasle kot za otroke, saj je družina sistem. Kot so pokazale obsežne longitudinalne študije o posledicah Velike depresije v ZDA, ki so še vedno zanimiv vir informacij in vprašanj, so bile varne družine eden od pomembnejših dejavnikov v življenju tistih otrok, ki so si kot odrasli pozneje ustvarili boljše življenjske razmere. Njihove prilagoditvene sposobnosti so bile namreč obvarovane. Medsebojna pomoč daje vsem občutek, da so enkratni, pomembni. Skrbeti za varnost drugega daje varnost tudi temu, ki varuje. Na koncu dodajam še nekaj principov za razvijanje vzpodbudnega kognitivnega odzivanja na stisko v šoli. Važno je ozaveščanje staršev v dialogu z otrokom, da ovrednotijo, kar je bistveno za medsebojni odnos, in da relativizirajo materialne dobrine; nujno je vzgajanje razredne skupnosti v podporno, solidarno skupnost, ki omogoča toplo, varno vzdušje; koristna je kritična, a duhovita in ustvarjalna, dejavna obravnava porabništva in kulture bleščečega videza( kot priporoča Svet Evrope v okviru potrošniške vzgoje ); pomembno je ovrednotenje tistih vidikov skromnosti in pomanjkanja, ki so vir moči in osebnostne rasti; zelo važno je učenje zavedanja in vodenja lastnih miselnih procesov, uvajanje v pripravljenost na spremembe, usmerjanje v ustvarjalnost na vseh področjih življenja, v divergentnost, v iskrivost duha. In končno naj bi mlade navdihoval vzgled odraslih: besednjak in sporazumevalni slog vzgojiteljev med seboj v skladu z zgornjimi ugotovitvami.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: zanimivo pravičnost razvoj družbe


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...