Pojdi na glavno vsebino

Resnica nas ljubi

V tem kratkem zapisu nakazujem nekatere razloge, zaradi katerih se radi dajemo v nič, čeprav nas to boli.

Kdor se daje v nič, se bori z resnico. Ta namreč pove, da ima vsak odrasli v sebi nešteto virov moči, okrog sebe pa polno naklonjenih ljudi in dobrih priložnosti, vsak dan na novo, do konca življenja. Prepričanja žrtve Mučeniška prepričanja so nezavedna notranja drža, zasidrana predvsem v telesu in občutkih, ki so se oblikovala v daljni preteklosti. Nekaj primerov: Spadam med tiste ljudi, ki ne pridejo nikamor. Drugi me samo izkoriščajo. Nimam sposobnosti za uspešno življenje. Drugi imajo, jaz ne. Ni rečeno, da to povemo na glas. Običjano to držo skrivamo pred seboj in se varamo, da iščemo izhod. Ne vemo, da prepričanja o lastni nemoči delujejo, ne poznamo jih, ne vemo, da vodijo naše življenje. Garamo, morda nas kdo tudi kdaj pohvali, a preganja nas občutek, da ne pridemo nikamor, telo je težko, izčrpano, ujeto. Prepričanja v njem delujejo zunaj naše zavesti, sestavila in zasidrala so se v nas, ko še nismo razmišljali, ampak le čutili in čustvovali. Prav zato nas še obvladujejo, pa čeprav smo odrasli. Naše telo je že veliko, lahko vstanemo, hodimo, se oblečemo, gremo ven ... a pogosto čutimo, da »ne moremo nič« in pademo v občutenje dojenčka, ki leži na hrbtu in ne more do svojega cilja, popolnoma je odvisen od ostalih. Res smo nekoč to bili in to doživeli, a ta čas je minil. Ni več tako, kot je bilo, a tega nekako ne moremo dojeti. Kot ljudje, ki so trpeli hudo lakoto, in celo življenje živijo v strahu pred možno ponovno lakoto, enako lahko odrasel človek celo življenje ostaja ujet v strah, ki ga je nekoč (utemeljeno in resnično) doživel. Veliko je razlogov, da se teh prepričanj oklepamo, a pravzaprav bi bilo še več razlogov, da bi jih opustili, če bi nam šlo za našo srečo. Zadržujejo nas v razmerah, ki jih ni več, in zato delujejo proti želji, da bi živeli tu, zdaj, v tem času, v novih okoliščinah. Temu, kar si želimo doseči in čutiti v jedru svoje zdrave vitalnosti, nočejo dati prostora. Nočejo, da prepoznamo spremenjeni svet okrog sebe. PRAVIJO NAM, DA SE NI SPREMENILO NIČ. Prepričanja smo si izdelali na podlagi otroške nevednosti o življenju, omejeni smo bili na vsiljene in usodne odnose, iz katerih se ni bilo mogoče premakniti nikamor. Danes smo obdani od neštetih novih ljudi in novih možnosti. Zato prepričanja niso nikoli v neposredni zvezi z resnico tega trenutka, s tem, kar se dogaja. A imajo to moč, da nam pravijo, da je vse še enako: mi, ljudje, svet. Negativni prividi o tem, česar ne zmoremo, torej o mejah, ki smo jih zarisali, in danes nimajo realne osnove. Navidezno dokazujejo našo šibkost, utemeljujejo potrebo po pomilovanju in posebnih uslugah in upoštevanosti, ker imamo manj od drugih. Tudi v tem primeru nam ni všeč, če kdo namiguje, da nismo tako ubogi, kot hočemo verjeti. Prizadeti smo in čutimo, da nismo sprejeti, da drugi ne priznava naših preteklih bolečin in ne sočustvuje. Zakaj nas mučeniške samoprevare vodijo proč od vere vase? Samoprevare imajo vedno dva obraza, zato so samoponiževalne in obenem samopoveličevalne. Ta ali one pa so v službi istega cilja: oživljajo neke privide, ki ohranjajo nevero vase in porivajo v skrivanje pred resnico. Ne moremo odkriti svojih sposobnosti tudi zato, ker je treba drugim dokazovati, kako so do nas krivični in kaj vse so nam dolžni.Po drugi strani ne moremo dojeti, kako samo ustvarjamo svojo nesrečo, ker bi bili potem še bolj obupani nad seboj. (Prav zato je mogoče opuščlati mučeniško samoprevaro le, če si pustimo pomagati na poti v vero vase in če se ob tem krepimo v samospoštovanju). Samoponiževanje (drža žrtve) nadomešča sočutje do sebe in nudenje pomoči svojemu ranjenemu delu, saj nočemo, da okreva. Nočemo biti močni, nočemo ustvarjati svojega blagostanja, zahtevamo, da to omogočijo drugi. Raje ostajamo v očitanju in brez vsega, kot da bi si vzeli, kar je razpoložljivo, in samostojno gradili od najmanjšega koraka naprej. Zakaj se mi to dogaja? Najhitrejši način, da pridemo do resnice o svojem delovanju, je opazovanje vsega, kar se nam dogaja, predvsem vsega, česar ne bi hoteli več v svojem življenju. Tožba »Zakaj je svet tak?« se tako spremeni v raziskovalno nalogo: »S čim, kar počnem, vzpodbujam take odzive?« Drugi lahko preko telesa zaznava našo nesproščenost, žalost, zaprtost, odtujenost, prenapetost, agresivnost, pasivnost, obupanost, oblastnost, nepristopnost, oddaljenost, hlad, strah ...ne glede na to, kar bi mi hoteli sporočati. Zato smo lahko nemalo šokirani, ko se počutimo prijazne in tople, pa kdo jasno začuti notranji led in se odzove hladno in obrambno. Morda rečemo »Saj nikomur nič nočem!«, kar zveni neškodljivo. A pod to držo vre očitanje. Vsem sporočamo, da imajo več kot mi, da je bilo življenje z njimi po krivici prijaznejše, da si pravzaprav ne zaslužijo vsega obilja, ki ga imajo. Kako se bodo zato odzvali? Saj čutijo to zamero, to našo nezavedno pričakovanje, naj se počutijo krive, dolžne in neutemeljeno privilegirane ... Ne vemo, da hočemo, da se ob nas POČUTIJO SLABO. Kaj naredimo mi, ko smo ob kom, ki v nas ustvarja nelagodje, občutek, da smo napačni in krivični? Pomislimo in bomo razumeli odziv sveta. Kaj delam? Dejstvo je, da največkrat ne delamo tega, kar mislimo, da delamo. Kaj v resnici delamo, nam pove šele odziv sveta. Ni treba, da bi ljudje, živali ali predmeti vedeli, kaj čutimo. Gre za odmev, ki se dogaja predvsem na nevidni in nezavedni ravni. Če mi stvari padajo iz rok, če se vame zaleti avto, če zamudim rok za izpit, če kričim na kolege, če spregledam odlično ponudbo za službo, če me boli hrbet in če izgubim denarnico ... lahko to vzamem kot slučaj, kot krivico in smolo ali kot nauk in odmev na nekaj, kar v resnici (tudi) sem. Mučenica se izvija iz odgovornosti tako, da si reče, da je vsega kriva sama. A ne zanima je, kaj se zares dogaja, kaj točno počne in kako bi lahko kaj spremenila. Samoobtoževanje je način, da dela še naprej isto. Ona že vse ve. Človek v iluzijah si reče, da so vsega krivi drugi. Tudi on vse ve. Pristen človek se vpraša, za kaj točno gre in v čem je morda soodgovoren. Zanima ga resnica. Dajem se v nič, ker se mi splača Negativna prepričanja umikajo mejo daleč nazaj od realne meje: bežimo iz prepoznavanja lastne moči, dragocenosti in veličine, iz dejstev, ki to potrjujejo, iz spominov in miselnih povezav, ki bi lahko razgradili stara prepričanja o lastni nesposobnosti in nemoči. Kaj imam od tega, da se dajem v nič? Da podcenjujem in pozabljam svoje dosežke? Odkritja o svoji moči so kočljiva. Enkrat za vselej pometejo z izgovorom, da ne moremo. V vsaj jasnosti vstane pred nami resnica, da sredstva imamo. A da nočemo. Ne moremo se počutiti žrtve, če spoznamo, da nočemo. Zato smo zelo navezani na občutenje, da nismo nič, pa čeprav na zunaj pravimo, da se ne počutimo žrtve. Besede so eno, govorica telesa in odziv sveta pa nekaj drugega. Dokler svet pometa nami, je neprijazen in krivičen, ni dvoma: na dnu srca vidimo svojo usodo na ta način in svoja prepričanja izvajamo. Priznanje lepega, velikega in edinstvenega, kar je bilo doseženo ali kar tudi smo, je tudi izguba vsake možnosti za pomilovanje. Odpadejo posebne in sočutne usluge (ki pripadajo nemočnim in nesposobnim), obzirno zamolčevanje vsega, kar ne gre (trpina in reveža ne kritiziramo, saj že dovolj trpi). Če smo močni, bodo drugi odšli? Če zmorem sam, potem drugi niso več dolžni tega storiti. Tu se lahko pojavi strah, da bomo ostali sami, prezrti, kajti enakost med ostalimi nam pomeni izgubo položaja. Nismo vajeni, da bi mislili, da smo lahko ljubljeni in sprejeti, če bomo močni kot drugi. Zanašamo se samo na svoj model nemoči, iščemo znani stari občutek, da nas kdo obravnava in čuti kot vsega dobrega potrebno, izjemno trpeče bitje. To je zlovešča past nas uničuje in ločuje od drugih, ne pa povezuje, kot smo se vedno prepričevali. Stopiti na pot resnice Kar smo, je lepše kot tisto, kar smo verjeli, da smo. Po drugi strani je skromnejše od tega, kar smo hoteli biti, a je tudi čisto, resnično in zato nam vrača dostojanstvo. Ko nehamo mukoma dokazovati, kaj vse smo, in skrivati, kar nismo, zadihamo in postanemo pristni. Resnica nas ljubi.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...