Rešiti svet

Sanje včasih odgovarjajo na naša vprašanja.

Sanja

Stojim na griču, pod mano velika ravnina. Tam kot vkopana stoji nepregledna množica ljudi.

Milijarda lačnih. Milijoni ranjenih, revnih in preganjanih, zlorabljenih in zapuščenih v svojih capah.

Sikanje zla, rožljanje hudobije. Tožba, bolezen, umiranje krhkih, trpljenje mučenih.

Nevihta nesrečnih usod, vse tuli brez izhoda. Pekel brezupa in vztrajanja v krivici, pohlepu.

Divjanje maščevalnosti, plazenje hinavščine in podlosti.

Sama stojim pred oceanom gorja in končno vidim, koliko zmorem.

Vidim svoje mesto. Svoj prispevek. Smisel dobrega življenja.

Ko si domišljam, kaj vse moram, neham opažati, kdo sem,

kaj zmorem iz srca, kaj je na dosegu mojih malih dlani.

Nihče ni kos vsemu temu zlu. Nihče ne more odrešiti sveta.

Vsak pa je lahko kos temu zlu v sebi. Dan za dnem in do konca.

Ko to izpelje, odreši svojo usodo in lahko odide v zavesti,
da je opravil najpomembnejše za svet.

Moje delo v tem peklenskem morju je neznatno.

In vendar opravim vse, če opravim vse možno zame,
kot resnično sem.