Pojdi na glavno vsebino

Rešiti dan oziroma življenje

Rešiti dan oziroma življenje

Včasih mislimo, da samo velika dejanja rešujejo življenje. To sploh ne drži, res je prav nasprotno.

Včasih se dan obrne narobe že zjutraj. Prejšnji dan smo morda zelo želeli, da bi nekaj lepega speljali že zjutraj, a potem smo se zbudili in se je vse zavrtelo drugače, zelo običajno in ne po naših željah. Nismo bili dovolj močni, odločni in predani svoji želji ali dovolj stvarni v predvidevanju ovir, da bi to naredili. In zavrtelo se je po svoje.

Prva odtujena ura zažene drugo in tretjo, če se ne ustavimo. A navadno je otopelost vse večja in vse steče samo od sebe po starem. Dan mineva, vedno slabše volje smo in proti večeru je mera polna. Pokaže se, da smo že prav nesrečni, ne le slabe volje. Takrat dojamemo, da bi se najraje zjokali nad opuščeno željo in zavoženim dnem. Seveda smo ta dan naredili drugim veliko uslug, naredili vse potrebno itd. Navzven ni nič narobe. A v srcu, v duši in telesu divja prava vojna.

To se lahko zgodi kadarkoli in vsakemu od nas, ker nismo vajeni svojih globokih potreb resno upoštevati. Neuslišanost tega, kar je najpomembnejše (skrb za svoje počutje in spoštovanje potreb) pa deluje kot nasilje in teptanje, kot poniževanje in prezir. Zato smo potem tako obupani in divje nesrečni, po drugi strani pa napadalni, celo hudobni. Ranjena zverina besni in trga vse, kar ji pride na pot.

Zato je neskončno važno imeti svoj načrt dneva in ga varovati kot punčico svojega očesa. Vse, kar se vsiljuje ali nas preseneti ter preprečuje izpeljavo pomembne želje, je potrebno nenehno in občuteno zaznavati ter obračati svojo barko z odločnimi gibi. Samo tako bo zvečer pristala v razkošnem zalivu, ki ga vsak dan išče naša duša.

In če zvečer ni tako je šlo vse narobe, lahko še vedno naredimo dvoje. Damo si priznanje za vloženi trudi in stisko, ki smo jo prestajali, za to, da v zanemarjanju nismo naredili še več škode, in naredimo kaj res lepega zase, pa čeprav šele pol ure pred spanjem. Slovo od dneva, ki je šel mimo našega srca, naj bo nežno in predano novemu.

Rešimo dan, dodajno zaključek, ki ga posveti v nekaj našega in srčnega, da ne bo minil zaman. Odidimo spat z načrtom za nov in drugačen dan. Ta bo zrasel iz prepoznane bolečine, ki nam zdaj podarja svoj zdravilni dotik in nas spomni, da je preziranje svojih potreb vedno odločitev, ki ubija srce, pa naj bo namen še tako dober.

Ure namenjene sebi smo verjetno podarili komu, ki je to izsilil, ker je tudi nekaj zelo potreboval. Ni nas hotel povoziti, preprosto se je boril zase. Lahko bi bili našli način, da se drugemu posvetimo, a ne na račun naše prve dolžnosti do sebe. Šele ko bi ga postavili na drugo mesto in prej uslišali sebe, bi se lahko rodil tudi dar, rešitev, srčen trenutek zanj. Nikoli ne obstaja samo »ali jaz ali ti«. Vedno je možen »najprej jaz in potem seveda tudi ti«.

Rešiti dan je vedno možno. Še in še se tega učimo in vedno bolj nam je jasno, da tako rešujemo tudi svoje življenje. Velike odločitve so redke in nastavijo smer, a samo male, drobne in jasne vsakodnevne odločitve lahko obdržijo smer rešenega življenja.


Oznake: osebna rast želje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...