Pojdi na glavno vsebino

Rešimo svojo prazničnost

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Rešimo svojo prazničnost

Božična vsebina, ki je najbolj realna, niso zbrane srečne družine okrog toplega skupnega ognjišča. Veliko bolj stvarna in pogosta je stiska. A pot iz nje obstaja.

V tem letu so nekateri dosegli veliko lepega in dolgo pričakovanega, a večina ljudi je doživela razhode, izgube, poraze in omejitve, ki so strle srce. Morda še niso okrevali in za mnoge je bil udarec globok tudi zato, ker niso več mladi, da bi lahko zaupali v obilje časa, ki ga življenje še obeta.

Bolečina si želi tišine in občutenosti še najprej od nas samih, spoštovanja svoje pravice, da se sploh oglaša in izpove svoj namen. Ta pa ni tarnanje in oznanjanje svoje bede. Namen bolečine je iskanje dostopnega olajšanja.

Zato je važno, da se vprašamo, ali ostajamo v bolečini zato, ker to potrebuje rana, da se celi, ali zato, ker nočemo več zaživeti.

Gre za bistveno razliko v odnosu do sebe in zelo hitro lahko preverimo, kaj res delamo, kaj izbiramo.

Če smo na okrevanju, je v našem srcu mir in hvaležni smo iskrenemu človeku, ki se približa in izrazi sočutje, ponudi rahločutno bližino, nam ponudi spremstvo in prijateljsko roko. Morda samo zato, da skupaj molčiva in deliva, kar je. Ostajamo v zavedanju, da življenje v nas vedno zmaguje, čeprav trenutno tega ne moremo doživljati, od daleč čutimo, da iščemo luč, celjenje, prenovo.

Če smo v obupovanju, stike odklanjamo kot moteče, ne vidimo nobene poti naprej, nočemo ničesar narediti zase in nam je vsako ponujen dar odveč. V temi smo doma in v zastoju se naselimo, saj ne bo minil.

Odnos do ponujenih darov pove veliko o naši drži.

Včasih res lahko dobimo malo, zelo malo. Morda smo porabili veliko let v razdajanju ljudem, ki ne znajo, ne morejo vračati.

Sprejemanje malih dejanj prijaznosti nam prepreči, da bi se pogrezali v osamitev in ždenje, v bolečino, ki bo zasedla ves notranji prostor, če ji to dovolimo. Tudi prositi je včasih potrebno, ker ljudje pogosto ne vidijo, da smo česa zelo potrebni. Zakaj ne bi tega povedali? Ego preprečuje, da bi prosili, ne srce.

Žalost ne sodi v jedro našega dneva. Naj ne bo gibalo, glavna vsebina naših misli in glavni planet, okrog katerega se vse vrti.

Gibalo naj bo Življenje, ki nam pripada do zadnjega diha.

Lahko vzamemo mali dar, ki ga kdo ponuja, v njem je vse, kar zmore. Morda je površen, morda ne čuti, kako je neiskren, morda še in še pozablja na nas, morda se nikoli ni in ne bo poglobil v vse, kar nas je prizadelo v odnosu z njim, morda ne zna dati drugače ... a daje. Soditi, ali je njegov namen dovolj čist in odnos do nas dovolj pravičen, je delovanje ega. Vzeti in se zahvaliti iz srca, ker nam nihče ni nič dolžan, je dejanje čiste duše.

Vse je blagoslovljeno in pomnoženo, kar vzamemo z odrtim srcem in ne sodimo, ali je dovolj veliko in primerno za našo vrednost.

Majhni darovi namreč odpirajo velika vrata.


Oznake: prazničnost stiska obdarovanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...