Pojdi na glavno vsebino

Res ni važno, kar že imam?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Res ni važno, kar že imam?

Ceniti, kar imamo, je pogoj, da tega ne izgubimo.

Usmerjenost v vse, kar nam manjka, sama na sebi ni napačna. Naj ima svoj prostor in naj nas vodi v delovanje, ki prebuja.

Toda brez temeljev se bo načrtovanje rušilo. Važno bi bilo opaziti, koliko je dobrih, malih in velikih, skromnih ali ogromnih danosti, ki vzdržujejo naše življenje, da ni pretežko. To so naši globoki temelji.

Kaj sporočamo telesu in srcu, ko nismo hvaležni za svoje temelje? Predvsem to: vse, kar trenutno imamo, ni važno in zato to lahko brez škode izgubimo. Res važne so druge stvari.

V tem je bistvo nehvaležnosti in pozabljanja na prejeto in doseženo. Kar ni ovrednoteno, dobi oznako odvečnosti. Sporočilo zato poteka nekako takole. Poskusite ne le brati, ampak tudi občutiti, kar je rečeno.

  • Ni važno, da imam telo, ki me nosi skozi dan. Res delujejo noge, roke, moja čutila, a to ni važno. Zato lahko vse to brez škode izgubim.
  • Ni važno, da danes nimam večjih bolečin. Ni važno, da trenutno nimam nobene hude bolezni. Zato ...
  • Ni važno, da imam dovolj denarja za bistveno, za preživetje, da ne trpim lakote in žeje. Zato ...
  • Ni važno, da nisem begunec v nevarnosti in brez doma, da ni vojne in da ne živim v kruti tiraniji. Zato ...
  • Ni važno, da imam ljudi, ki jim je pomembno, da živim in se jim oglasim. Zato ...
  • Ni važno, kar je bilo doseženo. Ni važen moj študij ne opravljeno delo ne vse naučeno. Zato ...
  • Ni važno, kar si pretrpela, da si preživela, ni važno, kaj si dala od sebe, saj ni uspelo. Zato ...
  • Vse, našteto ni pomembno, od tega nimam nič, vsega tega je tako malo, da nič ne šteje za mojo srečo. To lahko izgubim, saj ni pomembno.
  • Važno, edino važno je vse nedoživeto, nedoseženo in neuresničeno. Zato ...

Na dnu mnogih ljudi neslišno poteka podobno  grozljiv samogovor  vsak dan, leta in leta.

Naj se čudimo, da se potem življenje zatika, lomi, ruši?

Vera vase nas uči, kako pomembno je s tem odnehati, da se vrnemo na svetlo, se izpostavimo sončni zavesti svojega bogastva in s tem stopimo v svet pripravljeni dobiti še več.

Spremenimo svojo smer, naj ne pelje v temno goščavo. Sonce sije drugje.

Šele ob tem, ko odpremo roke, naročje, srce, oči vsemu, kar že je, opazimo, kaj vse lahko še DODAMO.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...