Pojdi na glavno vsebino

Razgovor ob knjigi Blagor ženskam

Z urednico Naše žene Majo Korošak sem se septembra 2007 pogovarjala o svojih pogledih na sodobno žensko in o svoji knjigi Blagor ženskam.

Kako vzljubiti same sebe? Ljubiti sebe s pristno, močno in zvesto ljubeznijo je veliko več, kot imeti dobro samopodobo. Pomeni biti sposobne, da predano in goreče skrbimo zase in da se počutimo na varnem v svojih rokah.

Pa se tako počutimo? Na varnem v svojih rokah? Žal je velikokrat veliko bolj res, da iščemo ljubezen do sebe v drugih, da iščemo njihovo priznanje, in bi za to naredile vse, pri tem pa pozabile - nase. Tudi Alenka Rebula na svojih seminarjih, ki jih vodi že dve desetletji in jih namenja osebnostni rasti, opaža podobno. Zdi se, kakor da je občutek notranje negotovosti položaj mnogih žensk. Občutki krivde, pretirana dojemljivost za kritiko in občutek, da nikoli nismo dovolj dobre. Pa se tega sploh da naučiti, ljubiti samo sebe?

Trdi, da prav enako kot na primer nekega tujega jezika: z enakimi težavami se lahko naučimo samospoštovanja, notranje neodvisnosti in stabilnosti. V sebi namreč nosimo težnjo, da se zapiramo pred novim, da brišemo iz zavesti stvari, ki nam ne ustrezajo. Za učinkovito učenje novega pa je pomembno, da smo pri tem čustveno prisotni.

Pri osebnostni rasti ima svoj pomen tudi jezik, torej to, da svoje notranje občutke ubesedimo, jih napišemo in izmenjamo z drugimi. Z jezikom namreč uredimo misli in vodimo razpoloženje. Pisanje dnevnika v marsikateri terapiji velja kot zelo konstruktivno. Po izkušnji Alenke Rebula pa se pri tem ljudje lahko zapletamo v samogovor, se nenehno vrtimo okoli enih in istih misli in miselnih postopkov, če nimamo hkrati dialoga z nekom drugim.

Ta drugi pa mora biti zelo pozitivno naravnan: sprejemajoč, naklonjen, dovolj luciden, da nas opozori, kadar se odmikamo od realnosti in govorimo stvari, ki nam škodijo, še bolj žalostijo in vlečejo navzdol, nam dobesedno mračijo um. Taka oseba je lahko terapevt ali pa skupina za samopomoč. Kljub temu pa večino dneva prebijemo same s sabo. Tako ključni problem ostaja tale: treba je začeti popravljati samonagovarjanje, te tihe trakove, ki si jih vrtimo v glavi. Zato potrebujemo še posebno delo s samimi seboj. To je lahko deset minut na dan, v tišini. Izberimo si neki duhovni program, ki nam ustreza, in imejmo toliko notranje discipline, da mu vsakodnevno namenimo nekaj minut.

NEGUJMO AVTONOMIJO

Bistvo ljubečega odnosa med ljudmi je to, da ljubimo in negujemo avtonomijo drugega, jo podpiramo in razvijamo. Ljudje imamo v sebi vse sposobnosti, da gradimo sebe, je prepričana Alenka Rebula. Najbolj se ji zdi pomembno to, da pri procesu osebnostne rasti ali celjenja notranjih ran ljudje ostanemo avtonomni, da nismo odvisni od nekoga drugega, ki ga moramo plačati, ki mu moramo slediti in ki bi naše duševno zdravje imel v svojih rokah. V tem procesu naj bi ljudje postali čim prej neodvisni.

Kako naj bi se ženska naučila ljubiti samo sebe? To je zelo kompleksna sposobnost, ki se je ne moreš naučiti tako, da si na primer rečeš, to si želim, ampak gre za skupek sposobnosti, ki se nekako zlijejo. Temeljni je občutek za telo, pri njem se vse začne. Ob tem se je zelo težko odpovedati stvarem, ki nam škodijo. Treba je odkriti tudi svojo ustvarjalnost. To je globok eros, ki nas polni in vitalizira. Brez tega se težko srečujemo s samimi sabo v veselju. Je izraz naše najgloblje edinstvenosti. Vzpostaviti je treba tudi stik s svojo preteklostjo, kajti v preteklosti lahko popolnoma obstanemo, otopimo in izgubimo občutek zase, obiti pa je ne moremo.

Ljubezen do sebe je dolgo, vseživljenjsko delo. V tem procesu se posvečamo svoji osebi, negi same sebe in se toliko časa učimo naklonjenosti in potrpežljivosti do same sebe, dokler ne ugotovimo, da so se občutki do sebe res globoko spremenili. Ko rečeš JAZ, začutiš nekaj lepega. To ni stališče, niti ne seštevek naših posameznih zadovoljstev s samimi seboj. Je nekaj globljega, je občutenje samega sebe.

NAJVEČJE OVIRE

Kaj nas najbolj ovira pri ljubezni do samih sebe? Ovir je zelo veliko in so seveda zelo osebne. Ena prvih in najtežjih nalog pa je gotovo ta, da se moramo odpovedati odobravanju drugih. Ženske navadno hrepenimo po odobravanju in da bi bili drugi (zlasti bližnji) zadovoljni z nami in da bi nam dajali občutek, da smo v redu. Očitki bližnjih so za ženske najhujši. Zelo velika ovira je odvisnost od lastnega videza. Ukvarjanje z videzom postaja kar obsedenost, kot da je to bistvenega pomena. Nekaj drugega je ljubeča nega sebe. To je približno tako, kot bi negovale lastnega otroka. Poskrbimo, da je lepo in udobno oblečen, da se dobro počuti, da je urejen in počesan. Pri negi sebe, ki se ravna po zunanjih merilih, pa moramo porabiti veliko časa, energije in denarja, da bi prišli do podobe, ki bi bila ustrezna. Pa tega nikoli ne dosežemo, saj velja, da so lepe ženske danes tiste, ki so stare od 18 do 25 let. To so ženske, ki so danes na naslovnicah ženskih revij.

Nezadovoljstvo z lastnim videzom je ena od tihih bolečin praktično vsake ženske, je prepričana Alenka Rebula. Ženska naj bi negovala svojo zunanjo podobo tako, kot da bi negovala svojega lastnega otroka, ki ga ima zares rada. Danes mislimo, da smo odgovorni in da imamo radi sami sebe, ker skrbimo za svoj videz, za zdravo prehrano, za gibanje, za izobraževanje in kulturo ... Pri tem pa zanemarjamo čustva, ki nas potem navadno spodnesejo. Sreča prihaja iz odnosov, predvsem pa iz odnosa do samega sebe. Osrečujoč odnos z drugimi izhaja iz dobrega odnosa do samega sebe. Ovire na poti k sebi pa so povezane tudi s tem, da se ženske približujemo temu, kar smo včasih očitali moškim. To je na primer popolna nepripravljenost, da bi se prilagodili potrebam drugega in se povezuje s hitrim razdiranjem odnosov in površnimi odnosi. Nismo si pripravljene več priznati, kako nam je drugi potreben. Gre za popoln odklon od globljega odnosa.

To je skrajnost, ki je nasprotni pol odvisnosti od odnosa. Kako bi lahko presegle občutke, ki nas v življenju ovirajo, na primer strah, sram in krivda? Samo z dolgotrajnim, natančnim in doslednim delom. Kitajci imajo pregovor, ki pravi: Delaj, delaj, delaj in bo narejeno. Teh občutkov se ne da pregnati na hitro. Tako kot tudi ne moremo izboljšati svoje telesne kondicije kar prek noči, ampak le z vztrajno in postopno vadbo. Najslabše je, če ne naredimo nič.

RAZSVETLJENJE PREK NOČI?

Duhovnost je ena od človeških razsežnosti, ki jo lahko uresničujemo na dober ali pa slab način. Osnova za dobro duhovnost je dobro duševno zdravje: globoko samopoznavanje in trdna identiteta. Ko človek opravi samospoznavanje, ko se ima že zelo rad, ko je na tej ravni dozorel, je lahko tudi njegovo duhovno življenje zdravo. Hkrati z duhovnostjo je treba skrbeti tudi za svoj osebni razvoj. Pri razvijanju duhovnosti dostikrat nimamo pravih sogovornikov, je prepričana Alenka Rebula. Pravi sogovornik pa bi bil nekdo, ki je zelo moder, preizkušen, dober poznavalec ljudi in pošten. Značilnost velikih ljudi, ki nam tudi duhovno lahko kaj dajo, je to, da so skromni in zelo preprosti. Predvsem pa ne obljubljajo, da bodo ne vem kaj naredili za nas. Eden takšnih danes vidnih ljudi je na primer Dalajlama.

Tisti, ki obljubljajo, ki se drugim predstavljajo kot odrešitelji, kot da jim lahko v hipu odprejo obzorja, ne morejo biti pošteni. Duhovnost je namreč nekaj, kar se zelo počasi prebuja in zahteva zelo veliko pozornost in zelo veliko nege, veliko mero iskrenosti do samega sebe. Živimo pa v obdobju, ko bi radi vse dosegli na hiter način. Na nekem duhovnem srečanju doživimo lahko veliko vzhičenost in to nam daje občutek, da se je zgodilo nekaj velikega. Ko pa se vrnemo v svoje realno življenje, pa tega ne moremo več podoživljati, kaj šele uresničevati. Takšna intenzivna duhovna doživetja, o katerih danes večkrat slišimo, naša duševnost namreč sprejema kot tujek. Organizem se mora na vsako novost prilagoditi tako, da se v celoti spremeni, da ne sproža protiteles.

Naša osebnost je že izoblikovana, izoblikuje se počasi, v vsem prejšnjem našem življenju. Ko vsadimo tujek v svojo duševnost, v svojo osebnost, je ena od možnosti, da takšen „duhovni tujek“ naša duševnost kaj kmalu izvrže. Še slabša možnost je ta, da nas ta tujek zastrupi in v najhujšem primeru razpadejo osebnost, naša identiteta, naš ego. Velikokrat se dogaja, da ljudje derejo v bližino samoimenovanih duhovnih učiteljev, žrtvujejo ogromno energije in denarja za to, da bi jih nekdo drug razsvetlil. Ne opazijo na primer, da imajo ti učitelji nerazrešene odnose z lastnimi starši, bivšimi partnerji ali podobno. Dokler namreč človek nima prečiščenega notranjega občutenja, ne more zaznati, ali so drugi prečiščeni ali ne. Ljudje smo namreč prepolni navideznih čustev.

Primer: nekdo se ne želi soočiti z velikim sovraštvom, ki je v njem, in ga potisne. Na to potem naloži dobrodelne dejavnosti in je pri tem lahko celo zelo uspešen. To pa ne zmanjša dejstva, da ta oseba ne prepoznava lastnega sovraštva, pa tudi sovraštva v drugih ne. Velikokrat v socialnih dejavnostih delajo ljudje, ki niso tako zelo dobronamerni, kot se zdi in kot tudi sami mislijo, da so. Pa ne zaradi hudobije, ampak zaradi nezavedanja.

KAKO DOLGO ŠE?

Neki mladi Američan je prišel k učitelju zena in rekel, da bi se rad naučil meditacije in samospoznavanja. Zanimalo ga je, koliko časa bi potreboval za to. Učitelj mu je dejal, da trideset let. Na to je Američan odvrnil, da je pripravljen garati za to in se zelo potruditi. Učitelj ga pogleda in mu reče: V tem primeru pa boš potreboval šestdeset let.

Ničesar torej ne moremo prehiteti. Sprejeti je treba resnico o človeku. Resnica o človeku je ta, da se počasi izoblikuje in se zelo počasi spreminja. Vse drugo je laž. Naša resnična človeška podoba je nepopolna. To zavedanje nam daje dostojanstvo, saj si ne domišljamo, da smo več ali manj kot drugi. In se zato tudi ne pomilujemo. Kup stvari je, ki jih ne zmoremo, ki jih ne znamo, kup napak naredimo, a tako je. Vsaka ženska bi si morala enkrat na dan privoščiti, da je enkrat na dan lena, neprilagojena, sitna ... to bi ji povedalo, da je človek. Če misli, da je superženska, postaja pošast. Ne moremo izsiliti, da bi bili več, kot je dano vsakemu.

O TAJNI ZAVESI

Svoj notranji glas lahko slišimo samo v globoki zbranosti. Tajna zavesa simbolizira čas, ko se umaknemo vase in se ločimo od drugih, od svojih misli in okoliščin. To je intimnost, ki je ne moreš deliti in je dobro, da je ne razkrivaš. Vajeni smo, da vse dajemo na razstavo: svoja čustva obešamo na veliki zvon. Ne ločimo več med tem, kdaj govorimo javno, in kdaj govorimo z nekom v dialogu, z nekom, ki nas sliši. Osebne tajnosti varujejo tisto mejo, v kateri raste naša avtentičnost. Ko posejemo seme, ga ne smemo nenehno okopavati, da bi videli, ali klije. Vzklije, ko je njegov čas.

Ta umik v samoto zato omogoča celjenje notranjih ran. A samota ostaja zdravilna le, kadar je zelo odmerjena. Smo socialna bitja in zelo pomembno je, da živimo v pozitivnih odnosih. Občutek, da nikomur nisi pomemben, da nikomur ne koristiš, je osamljenost in izgleda, da je to najhujša oblika psihičnega trpljenja, hujša od slabih odnosov.

O LJUBEZNI DO SEBE IN POZITIVNI SAMOPODOBI

Pojem pozitivna samopodoba ne izzveni čustveno, ne prebudi odgovarjajočih in potrebnih občutkov, da bi sploh razumeli, za kaj gre. Če pa želimo delati s seboj, potrebujemo ustrezne besede, ki se navezujejo na našo realno izkušnjo. Izraz pozitivna samopodoba se zdi lahko razumljiv in ga ni treba vedno znova razlagati. Ker pa se človek lahko spreminja samo tako, da se spreminjajo njegova čustva, in ne njegova racionalnost, nam tako imenovano “razvijanje pozitivne samopodobe“ ne pove prav dosti. Podobno tudi pojem „promocija sebe“, ki je vnos tržnih izrazov v človekovo duševnost.

O NAPAKAH, KI JIH DELAMO ŽENSKE V ODNOSIH Z DRUGIMI

Ustvarjamo si iluzije, da vemo, kaj drugi čuti, in da znamo poskrbeti zanj bolj kot on sam. Poskrbele bi rade za to, da bi se vsi imeli dobro, da bi se razumeli, da bi bili srečni, da bi jih zavarovale in zaščitile, nadzorovale in preprečile vse mogoče nesreče. To je v nekem smislu tudi precenjevanje sebe, a po drugi strani tudi suženjstvo. Če bi ženske spoznale, kje so njihove meje, bi v trenutku postale koristnejše, saj bi s tem namreč dopustile drugemu, da bi poskrbel zase. Takšno vedenje ni tako zelo velikodušno, kot se zdi, da je.

O ODPUŠČANJU

Odpuščanje je povezano s pozabo, s tem, da se s stvarjo, ki nas boli, ne ukvarjamo več. Od-pustiti pomeni, da pustimo drugemu, da gre iz naših misli. Da ga odpustimo tako, kot da bi nekoga odpustili z dela. Pošljemo ga stran, to pa zahteva, da se psihično ločimo od njega. Gre za občutek, da smo mi tisti, ki nekoga pošiljamo stran, in ne čakamo, da se bo on odstranil oziroma skesal in spremenil. (Ne govorimo toliko o fizični odstranitvi, kot o odstranitvi iz svoje zavesti, čustev.) Osvoboditi je treba svoj notranji čustveni prostor in šele takrat se lahko zgodi odpuščanje.

O VOLJI

Volje, kot jo danes razumemo, vodljivega dela sebe pravzaprav ni. To je nekaj, kar bi zelo radi imeli, V resnici pa se vedno odločamo na čustveni osnovi. Dokler nimamo dostopa do svojih čustev, tudi volja gre po svoje. Z jekleno voljo lahko naredimo marsikaj, a bomo vedno imeli občutek, da nas nekaj sabotira. Volja je v naši kulturi zelo priljubljen pojem, lepo je misliti, da imamo nekaj, ki jo lahko vzgojimo in bo potem izvedlo tisto, kar hočemo.

ZAKAJ JE ODVISNOST OD PRIZNANJA DRUGIH TAKO MOČNA?

Ko so drugi zadovoljni s tem, kar naredimo, se v nas sproža nekaj na ravni fiziologije. Kadar se empatično naravnamo na drugega, se začnejo izločati posebni hormoni ugodja in navezovanja. Ko drugi čuti, da ga mi začutimo in razumemo, se tudi v njem poraja to, hkrati pa v nas. Usklajenost ustvarja psihično ugodje, v katerem se počutimo lepo in dobro. To iščemo vsi. Če ne naredimo tega, doživljamo stisko, ki joobčutimo kot bolečino. Ob tem, da drugemu rečemo ne, da ga prizadanemo, da ga oviramo ... občutimo bolečino in pred tem vsi bežimo.

O SOČUTJU

Ko rečemo spoštovanje, ne izrazimo tega, kako pomembno pri ljubezni do sebe je sočutje. Pri sočutju do sebe (če se na primer zmotimo) ravnamo enako kot pri otroku, ki mu rečemo: ne hodi tja, spekel se boš. On gre in se speče in potem joka. Mi ga potolažimo kljub temu, da je kršil pravila, ker v nas prevlada sočutje. In to je dobro. Samemu sebi moramo biti odvetniki. Tožilci smo že tako ali tako.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...