Pojdi na glavno vsebino

Razgovor o meni danes

Razgovor, ki sem ga imela poleti z E. Brelih, zelo pozorno sogovornico iz revije Prepletanja. Hvala za to srečanje!

Povejte nam kaj o sebi, svoji življenjski poti.

Čeprav so starši živeli na Tržaškem, sem se rodila v Loki pri Zidanem Mostu; mama je šla rodit domov zato, da bi imela malo zavetja in svojo mamo ob sebi. Takrat je bil čas železne zavese, težko je bilo hoditi čez mejo.

Prva leta so bila za moje starše zelo težka. Mama, vajena blagostanja, se je znašla v tujem okolju. Oba starša sta bila profesorja, a plače so bile nizke, trdo je šlo. Tudi politične razmere so bile napete.

Spomnim se, da so me dali v vrtec, ko sem imela šele dve leti, in bila sem najmlajša. Imela sem prevelik predpasnik. Spominjam pa se tudi, kako se je naša mama trudila, da bi nam bilo lepo, kljub težkim časom. Veliko truda je vložila v to, da bi opremila skromno stanovanje, kupila je hrčka, skušala nas je lepo obleči in kupovati knjige za nas.

Hodila sem v slovenske šole, kasneje na licej Franceta Prešerna in na filozofsko fakulteto v Trstu. Svoji službi, poučevanju psihologije, sem dodajala tudi druge stvari. Vedno me je zanimala psihologija, posebej otroška psihologija in sem se tudi dodatno izobraževala v tej smeri.

Že vsa leta poučujete psihologijo v srednji šoli v Trstu, to je vaša poklicna pot, a v Sloveniji ste bolj poznani po knjigah, predavanjih, delavnicah.

Moje knjige so pravzaprav nastale na pobudo drugih. Njim se je zdelo vredno in pomembno to, kar sem predavala, govorila, kar smo delali, in so me vzpodbudili k izdaji v knjigi.

Moje dijakinje so si v šoli zapisovale razlago in še zdaj sem hvaležna dijakinji, ki je pretipkala svoje zapiske in tako je nastala osnova za knjigo Globine, ki so nas rodile.

Pripravljala sem tudi različne oddaje za radio, kasneje sem vodila delavnice in tudi iz tega »materiala« je nastala knjiga Blagor ženskam. Prav udeleženke na delavnicah so me vzpodbudile, naj zberem gradivo in ga pripravim za tisk.

K objavi pesmi me je najbolj vzpodbujal mož. Skratka, dolžna sem hvaležnost vsem, ki so podpirali moj talent in vero vase, prav gotovo pa ne bi mogla ustvarjati v miru in varnosti, če moj mož ne bi bil tako ljubeč.

Zadnja knjiga, Sto obrazov notranje moči, je nastala iz kratkih zgodb, ki sem jih pripravljala za delavnice v sodelovanju z Josipo Prebeg, dragoceno prijateljico, ki mi je navdihnila več zgodb. Ugotovila sem, da ljudje preko zgodbe lahko veliko doživijo. Zgodba ima v sebi nekaj zelo močnega, neko pradavno silo.

Morda ste nekaj talenta za pisanje podedovali po očetu in materi?

Pravijo, da se vsak rodi z nekim darom, talentom. To je tista stvar, ki se ti je ni treba veliko učiti zato, da ti gre. Enkrat sem pregledovala svoje zvezke iz osnovne šole in sem bila presenečena, kakšne spise sem pisala kot otrok. Fantazija je bila že takrat očitna. Nekaj mi je dano. Po drugi strani sem se tudi sama zelo trudila, da bi to gojila. Iskala sem način, da bi se izražala bolj resnično, čimbolj skladno s tem, kar res čutim. In to verjetno privede do tega, da mi uspe najti tisto besedo, ki je najbližje temu, kar čutim, iščem jo in pride mi naproti.

Kaj pa delavnice?

Delavnice vodim predvsem z Josipo Prebeg, ki je strokovnjakinja za telo in odnose in skupaj ustvarjava. Meni je zelo blizu njen pristop. Ima veliko izkušenj prav o tem, na kakšen način človekovo telo stopa v odnose in doživlja in kako lahko preko telesa izboljšamo svojo vitalnost, se razumemo in pridemo v stik z drugimi.

Ko govorimo o osebnih spremembah, o zorenju, le redko ali pa nikoli ne pomislimo na telo. Kot da telo ni nekaj, kar bi bilo povezano z našimi umskimi in duševnimi procesi. Zakaj se pravzaprav spomnimo na lastno telo najpogosteje šele, ko nas nekaj boli?

Če pogledamo nazaj, je bilo telo v naši kulturi predvsem nekaj, kar je služilo kot orodje za delo. Življenje je bilo zelo trdo in žensko telo je bilo namenjeno rojevanju in delu, moško  zgolj za delo. Moške so pošiljali v vojno in tam so mrcvarili njihova telesa. Človekovo telo nikoli ni bilo spoštovano, niti otrokovo telo ne. Tudi otroci so imeli trdo življenje, mnogo je bilo pretepanja, lakote, trpljenja v vseh oblikah.

Še vedno ne dojamemo, da občutimo sebe, drugega in življenje predvsem po svojem telesu. Najlažji način, da koga ponižamo, podjarmimo, osramotimo, je, da mu povzročimo telesne bolečine, ga mučimo ali oddaljimo od občutenja sebe. To se dogaja tudi danes. Telo je najbolj ranljiv in obenem najmočnejši del naše vitalnosti.

Kakšen naj bo potemtakem moj odnos do lastnega telesa?

Telo se dobro počuti, če je obravnavano s spoštovanjem, to pomeni, da ga čutim in da se zavedam, kaj išče. Včasih potrebuje počitek, včasih pa potrebuje, da ga peljem ven, na zrak, na luč, na sonce, včasih potrebuje, da se ga kdo dotakne, včasih, da se jaz koga dotaknem. Poslušanje telesa tako mlademu kot starejšemu pove, kaj je tisto, kar potrebuje. Vendar, če tega nismo navajeni, če zahtevamo od njega, da mora delati to, kar mi hočemo, trpi in oboleva, izgublja moč in odpoveduje. Telo ni pripravljeno služiti, želi kraljevati v mogočnosti svoje narave in modrosti.

Telo je sposobno regeneracije, obnavljanja. Če smo sposobni sočutja in nege svojega telesa, potem nam to ni v breme, delujemo skladno, v harmoniji, z občutkom zase, za delo, za ljubezen in za počitek.

Dandanes se zdi, da celo pretiravamo s skrbjo za telo, saj ga hočemo ohraniti večno mlado in zdravo.

Včasih ko poslušamo t. i. javno mnenje ali če listamo po revijah, se zdi, da gre za vzpodbujanje k zdravju in k lepemu videzu, kar je seveda dobra stvar. Tako kot je lep vrt, ki ga negujemo, hiša, za katero skrbimo, tako je lep tudi človek. Toda v resnici danes vzpodbujajo nego videza, ne nego občutene vitalnosti in dostojanstva do konca življenja. Starost je v bistvu prepovedana. Ko se ženske postarajo, se mnoge odpovedo negi sebe, saj je itak »prepozno«. Prepozno za koga?

Star človek ima pravico, da je lepo počesan, da čuti, da dehti, da je svež, da je oblečen v nekaj čistega, osebnega, lepega. Veliko je majhnih, preprostih stvari, ki nam delajo življenje lepo. V oglaševanju ni spoštljivega odnosa do telesa, pač pa gre za vsiljevanje obveznih dosežkov. Če tega določenega cilja ne moremo doseči, nam vcepljajo občutek, da smo slabi, da nismo vredni, da se moramo popraviti. V tem pristisku je veliko laži.

Kremo proti gubam oglašujejo ženske, ki sploh nimajo gub. Žensko, za katero se ve, da je stara 60 let, »popravijo« tako, da se zdi veliko mlajša. Tako se zdi skoraj sramotno, če si starejši. Občutek manjvrednosti, ki se pojavi, če ne izpolnjujemo tega, kar nam ponujajo oglasi, lahko počasi pronica v našo notranjost in človeka oddalji od lastnega telesa; poskušamo ga prezreti, a povzroča žalost in nezadovoljstvo.

Učili so nas in pričakuje se, da smo borci, da imamo ideale in cilje, proti katerim smo celo življenje naravnani. Včasih se sredi teh bojev uspemo tudi vprašati: Zakaj? Me vse to osrečuje? Je to smisel mojega življenja? Odgovor na ta vprašanja je najpogosteje razočaranje in nesrečnost.

V naši tradiciji velja, da so merilo naše vrednosti doseženi cilji; da lahko pokažeš spisek, sebi ali drugim, na katerem je seznam, kaj si naredil – hiša, ki si jo sezidal, nagrade, ki si jih dobil, konkretne stvari, ki dokazujejo tvojo pridnost, delavnost, zagnanost. Celo otroci naj bi bili dokaz naše uspešnosti. Tak način vzpodbuja v ljudeh garaštvo, samopreseganje v želji, da bi dokazali, kaj vse zmorejo, žene pritiskajo na može, starši na otroke. Ne čutiš utrujenosti, ker imaš pred sabo zapovedani cilj. Tako lahko živiš celo življenje in izprazniš samega sebe.

Vojaška bojevitost, torej življenje kot bitka ali tekma proti nasprotnikom, deluje tudi v našem odnosu do dela. Za vse naj bi se borili. To pomeni, da je treba vedno imeti orožje in tekmeca, nad katerega greš kot napadalec, mu povzročiš bolečino, ga poskušaš onemogočiti, pobiti. Gre za boleče dogajanje, ki prežema mnoge odnose na delu.

Lahko pa živimo tudi drugače. O tem, drugačnem načinu hoje skozi življenje govorite v knjigah, na delavnicah, predvsem pa ga sami poskušate uresničevati.

Življenje je dolgo, za stvari, ki jih želimo imeti, je treba časa. Podobno gre z obdelovanjem zemlje, z njivo, s sejanjem, pridelovanjem. Najprej moram njivo skopati, potem moram odnesti proč kamenje, posejati, počakati, da zraste … Njive ne napadaš in ji groziš, da naj vendarle da nekaj od sebe. Obdeluješ jo, sodeluješ z naravnimi silami. Tako je tudi v življenju. Če hočemo, da naše delo obrodi sadove, je treba gojiti posluh za čas in prostor in lastno notranjo rodovitnost. Postati moramo sejalci in varuhi življenja.

Ne sprašujem se, kaj moram rušiti, pač pa, kaj moram priklicati v rast. Če imam na njivi škodljivca, posadim nekaj, kar ga omeji, in vzpodbujam odpornost svojih rastlin. Gojim svojo rast, da bo močnejša, ne škropim s strupom, pač pa počnem tisto, kar me krepi.

Vse, kar je lepo in vredno v našem življenju, traja dalj časa in zahteva potrpežljivo delo. To je miroljuben pristop. V njem lahko zdržim dolgo časa. Celo življenje.

Če je globoko v meni hrepenenje po tem, da sem srečna, potem mora biti tudi pot, da to hrepenenje izpolnim.

Cilj vsakega je, da uresniči svoje življenje, toda to ni naloga. Življenje samo po sebi je smisel, ni treba dokazovati, da si ga vreden. Biti.

Duševno zdravje je zgrajeno iz posluha zase in iz tega, da začutiš, v čem si edinstven, in to uresničiš. Pogosto dosežki, ki se zdijo drugim pomembni, ne odražajo tistega, kar nas v resnici ovrednoti. S pridnostjo, delavnostjo po meri drugih morda dokazujemo, koliko smo vredni, a s tem izgubimo občutek za tisto, kar išče srce: za odnose.

Največ, kar  lahko dosežemo, so odnosi, ki jih zgradimo. Odnos do sebe, do življenja, narave, do vsega in do našega bližnjega. Odnosa ne zgradiš zato, ker delaš in garaš, pač pa zato, ker vse delaš z občutkom in cel.

Poleg lastne poti je pomembno tudi, koga imam ob sebi.

Nihče ne more sam osvobajati svojega življenja. Odvisni smo od tega, da najdemo sopotnike, ljudi, ki tudi želijo našo svobodo, in mi njim želimo, da so svobodni. Ko se povežeta dva, trije, štirje ljudje in se podpirajo v tej želji po svobodi, lahko gredo naprej povezani, močnejši in svobodnejši. Če si popolnoma sam, brez podpore, zelo težko greš naprej in če ti uspe, te to zelo veliko stane, čutiš pomanjkanje, nisi nahranjen od bližine drugih. Človek je ustvarjen za to, da je z drugimi. V tem odkrije sebe in svoje neslutene možnosti. Problem je v tem, ali si najdemo družbo, ki podpira našo svobodo, ker sami ne morem biti, ali pa sprejmemo tisto družbo, ki nas sili, da smo to, kar v resnici nismo. Dostikrat gremo v družbo, ki se ponuja, ki je najlažje dosegljiva, in se vrtimo v vedno istem krogu. Ljudje, ki bi nam pomagali, pa so tudi zunaj našega kroga. Svet je velik in samo odprtost nam pomaga, da se prenavljamo in srečujemo vedno nove možnosti.

Nekaj poguma, sproščenosti in ustvarjalnosti v vseh življenjskih obdobjih privabi v našo bližino »prave« ljudi, sopotnike.

Če ne najdem poguma, da se premaknem k človeku, ki mi daje zrak, moja ustvarjalnost hira v okolju, ki jo duši. Ustvarjalnost je vedno povezana s tem, da znam na svoji poti opaziti ljudi, ki mi lahko pomagajo, da polno živim. Ta odprtost za ljudi je ena od najpomembnejših stvari tudi, ko gremo proti starosti. Če se staraš skupaj s svojimi prijatelji, jih stalno zgubljaš, imaš občutek, da je vedno manj ljudi ob tebi. Možno pa se je tudi odpirati, nihče ti ne preprečuje, da ne srečuješ tudi mladih ljudi, ki jim lahko nekaj daš in oni tebi nekaj dajo. V starosti je prav ustvarjalnost v odnosih nekaj, kar lahko gojimo.

Tudi tu je nekaj, ob kar se pogosto spotaknemo – pogled nazaj.

Ko vidiš, da si kaj zamudil ali naredil kaj, kar ni bilo vredu, je najbolj naravna reakcija, da ti je žal in si očitaš. Čutiš samo žalost, nimaš energije, od svojih občutkov krivde se ne moreš ločiti, se jim nasmehniti, zato ne moreš dati nič. Občutki krivde ustavljajo, hromijo in siromašijo. Če ostajam v samoočitanju, potem ne naredim nič dobrega, čeprav bi lahko. Lahko pa iz tega izstopim.

Pravo vprašanje, ki si ga lahko zastavim, je, kaj lahko danes drugače naredim, morda ne več za to osebo iz preteklosti, ampak za koga drugega. Če nisem mogla pred štiridesetimi leti, lahko to naredim danes. Če smo iskreno odprti, potem lahko to željo uresničimo na neštete načine. Nič ni zamujeno, ponuja se v novi obliki, če se le odrečemo samopomilovanju.

Kakšne so vaše osebne izkušnje s starejšimi ljudmi?

Zelo sem bila navezana na staro mamo. Ni imela izobrazbe, a po duši je bila dama. V drugih časih in drugem okolju bi bila najbrž izobražena ženska z razgibanim življenjem. Imela je izbran okus za obleke - ona si je kupovala lepe stvari in jaz sem jo spremljala, naučila me je kuhati, predala mi je ljubezen do gospodinjstva. Zame je bila po duši zelo mlada. Imela sem tudi občutek, da ceni nekatere stvari v meni, ki jih nihče drug ne vidi.

Rada poslušam življenjske zgodbe in se pogovarjam s starejšimi. Všeč mi je, ko so ponosni nase, pristni in brez dlake na jeziku. Ko si privoščijo povedati vse.

Pogosto gremo k starejšemu človeku s predsodkom, da ga moramo tolažiti, vzpodbujati, podpirati. Vendar je vsak človek bogat, nepredvidljiv.

Poznam veliko starejših ljudi, ki jih imajo mladi zelo radi, ker so bogati. Dijaki v šoli včasih rečejo, da se bolj kot z mamo razumejo s svojo babico, ki jih posluša, jih razume, jim svetuje. Dejstvo, da jih posluša, ima zanje veliko vrednost.

Moram pa tudi priznati da so se me nekatere tragične zgodbe starejših ljudi dotaknile in mi pomagale, da sem ugotovila, česa ne smem delati.

To je bila zgodba z mojo varuško.

Delala je pri nas, imela je žalostno življenje. Kot otrok je veliko trpela, tudi med vojno, delala je v težkih razmerah. Tudi kasneje, ko je imela priložnost, da bi ji bilo boljše, se je še naprej odpovedovala, se žrtvovala. Svojega trpljenja se je zavedala, a občutek dolžnosti je zadušil ljubezen do sebe. Meni je postalo jasno, da to ni dobro. Čutila sem, kako jo odpoved uničuje. Ne moreš se celo življenje žrtvovati, na koncu ti ne ostane nič ljubezni.

Ste optimist?

Mislim, da je življenje zelo zapleteno. Vsak dan me preseneča s stvarmi, ki jih nisem načrtovala ali želela, pa tudi darov je vedno vse polno. Vedno imam možnost, da ustvarjalno rešim novo težavo. V tem vedno tudi odkrijem nov vidik sebe, srečam koga, ki ga prej nisem poznala … Nihanje med veselimi in bolj žalostnimi dogodki, med stvarmi, ki uspejo, in tistimi, ki sploh ne uspejo, nas obrača tako, da se soočimo in spoznamo vse stvari z vseh koncev in je to tudi bolj živo. Ko mi kaj uspe, vidim en del življenja in ljudi, ki me obkrožajo zato, ker mi je uspelo. V poraženosti ali v žalosti okoli sebe najdem druge ljudi in iščem druge stvari, ki me pripeljejo do drugega novega uspeha. Pomembno je, da vsak človek ve, da ima ogromno virov ustvarjalnosti v sebi in z njimi lahko uresniči veliko malih in velikih stvari. Vedno znova lahko pogledamo vase in iz sebe potegnemo novo idejo. Gledati je treba z ljubeznijo. Zaupati vase, v sočloveka. Ja, to je glavna beseda za mojo srečo: zaupati in ljubiti zmeraj na novo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...