Pojdi na glavno vsebino

Razčistiti?

Kadar je med nami in ljubljeno osebo veliko pretekle in neizrečene grenkobe, bojevito razčiščevanje ne privede nikamor. Pomaga nam le mirna jasnost v nas samih.

Soočenja, v katera gremo ranjeni z namenom, da bi kaj razčistili, dajejo take kot sadove, kot jih daje vojna. Na pogorišču ostajamo spet in spet sami, pobiti, oropani. vsako premirje je spet samo pavza pred naslednjo vojno, v kateri bomo poskusili zmagati. Najprej se je prav vprašati, ali nam nam je drugi še dovolj drag, da se podamo v reševanje odnosa. Naslednji korak pa je sprejeti svojo vlogo: naša naloga ni poizvedovatui, kaj drugi misli in čuti, ampak občutiti sebe in se odločati, kako se želimo izražati, kateri je naš cilj do sebe in kakšen naj bo naš naslednji korak in zakaj. Drugemu pa prepuščamo svobodo, da se odloča, če in kako bo v tem odnosu, kot mu ga ponujamo, sodeloval, in koliko bo mogel in želel upoštevati naše potrebe. Prostor med nama ima dva dela: mojega in njegovega. Naš bo ozelenel le, če bomo sejali in sadili. Tja ga lahko povabimo in morda bomo povabljeni v njegovega. Ni rečeno. A nam bo ostal naš, zelen in rodoviten, pripravljen na življenje in rast. Zato iskati mir v odnosu ne pomeni, da pristajamo na vse, da se silimo odpuščati, da zanikujemo jezo in žalost. a važno je, da imamo pri tem opravka seboj in ne z drugim. Da ga ne obravnavamo kot povzročitelja ali uničevalca naše sreče. Svoboden človek je in pravico ima, da čuti, kaj zmore in hoče in česa ne. Morda je opbljubljal preveč ... ali naj mu očitamo, da ne pozna svojih meja? Morda jih tudi mi nismo poznali, ko smo mislili, da se lahko iz ljubezni prilagodimo, spremenimo, delamo čudeže ... Vse hudo lahko počiva in počaka, doživlja svojo preobrazbo, medtem ko mi delamo nekaj drugega in novega: iščemo vse, kar se lahko dogaja lepega, čistega in resničnega, in kar je brez strupa. Morda se moramo oddaljiti, morda zmoremo le malo besed in takih trenutkov, a glavno je - če še želimo ponujati drugemu svoj prostor - da poslušamo drugače in sebe opazujemo drugače. Če drugi sodeluje, začne odganjati novo in prostor med nama ozeleni, privabi novo upanje in nas nasiti z novimi sadovi. Kaplje grenkobe pa priplavajo pozneje po malem na dan, ko niso več strupene. Ko nimamo več potrebe, da bi razščiševali, se šele začne proces očiščevanja. Medtem je namreč zraslo zaupanje in ne želimo več govoriti zato, da še enkrat ranimo in očitamo, ampak zato, da pretekle rane vidimo z novimi očmi. Ker so se naše oči prerodile. Od razčiščevanja ne živimo. V razčiščevanu ni resnice, je samo razbeljeno zadajanje ran. Naše srce živi od sejanja. Morda drugje, morda daleč od ljudi, ki nas ne morejo ljubiti, kot želimo, a vsekakor - od sejanja in tople nege naše lastne rodovitnosti.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...