Pojdi na glavno vsebino

Ranjeni grizejo ... dokler ne stopijo na novo pot

Ranjeni grizejo ... dokler ne stopijo na novo pot

Kdor je ranjen, s tem ne postane občutljiv in sočuten. Nasprotno. Zato poglejmo, kako ven iz ran, da bomo lahko ljubljeni.

Tisti ki niso kot otroci dobili vsega kar bi bili potrebovali za idealen razvoj ... torej VSI MI ... nosijo v sebi razne oblike poškodovanosti. Tega tudi pozneje ne šola ne socialno življenje ne zdravita, zato si navadno rane nabiramo še naprej.

Tokrat se bom omejila na eno samo poškodovanost (ki jih je veliko vrst): na izkušnjo prezrtosti. Niso te opazili, niso videli, kako ti je, niso ti prisluhnili, niso te objeli, ko si hrepenel(a) ... Vse so delali mimo tebe, pa čeprav morda zate. Zdelo se ti je, da ljubljenih oseb ne zanima, kdo si, kaj želiš in česa ne.

vsi vemo, kako to boli. A vsi ne vemo, kako nas je to poškodovalo v sposobnosti, da čutimo in ljubimo.

Vsaka prezrtost skoti malo pošast, ki ji pozornosti ni nikoli dovolj. Nikoli ni dovolj uspeha, učinkovitosti, opaženosti in ovrednotenosti. Ta mala razmršena in vedno jezna pošast je nenehno slabe volje, ker kar naprej opaža, kako kdo prezre njen trud, ne upošteva njenih potreb, je ne vzame s sabo, ko mu je lepo, se raje poveseli s kom drugim. Ker ni vedno prva in edina in najboljša za vse, ki jih ima sicer rada, se kuha v svoji ubogi zamerljivosti in vse jo boli.

Seveda misli, da je visoko občutljiva in da jo zato vse tako boli. V resnici pa je razbolela in zato neobčutljiva. Odprta rana nobenega dotika ne čuti kot ljubečega. Vse je bolečina, pa naj bo namen tudi dober.

Zato je edina pot iz te poškodovanosti pripravljenost, da vidimo njeno delovanje. V kaj nas poriva? V grenko občutenje, kaj vse nam je svet dolžan. Pričakujemo si veliko upoštevanost, razumevanje, nežnost, priznanje. Prezremo pa, da tega ne sprejemamo iz srca. To ni obliž na rano, ker si mala pošast sproti trga obliže z rane. Ujeta je v svoje trpljenje in mučeništvo. Ne more verjeti v zdravilnost, v iskreno ljubezen, ne more se potolažiti in nahraniti.

Ko bomo ugledali svojo odbojno moč, svojo nenasitnost in naslajanje ob dokazani krivičnosti drugih, in se bomo začeli odločati za kaj drugega, bomo rešeni.

Sami seveda ne zmoremo. Značilnost male pošasti pa je tudi v tem, da si ne pusti pomagati in priznati svoje potrebe po podpori. S tem bi drugim priznala, da so lahko dobri do nje.

Šele ko sprejme roko in bližino, neha zahtevati in skromno stopi v učenje, ki celi, se začne za malo pošast obdobje prenove.

Poškodovanost je po eni strani krivica, ki nam je bila storjena, a po drugi strani nas ta pošast prebiva in obvladuje. Zato je njena mučna prisotnost obenem vabilo v preobrazbo ranjenega bitja. Tisti del nas, ki jo vidi in se je usmili, lahko s svojo predanostjo prekine rodovno nesrečo in odpre nove poti za svoje drage in za svoje okolje.

Nismo nedolžni trpini, smo poškodovana bitja, ki lahko spremenijo svoje življenje, ko nehajo prenašati zlo naprej in prestopijo v nove svetove resnice in ljubezni.

Pogledati vase pa je mogoče le ob kom, ki nas podpira v najtežji uri. Nismo sami. Če se srce odpre, naš klic na pomoč odplava do tistih, ki so nam sposobni in pripravljeni pomagati. Lahko se začenja čas ljubezni.


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...