Pojdi na glavno vsebino

Raniti in pričakovati ljubezen ali o zažiganju zelenja v drugem

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Raniti in pričakovati ljubezen ali o zažiganju zelenja v drugem

Pogosto v jezi na vse, kar manjka, gledamo življenjskega sopotnika kritično in zahtevno. Kaj pri tem čuti njegovo srce in kaj nam lahko potem daje, na to ne mislimo. Ne ustvarjajmo pogorišča.

V želji, da bi bile ljubljene, ženske rade obtožujejo in očitajo. Moški pogosto tudi, a na svoj način.

Ali ni kruto, da se nekatere poročijo, ker je on dobrega srca, spravljiv in nesposoben nasilja, in je to zanje izjemna uteha, potem pa jim začenja iti na živce, ker je bedna reva?

Ali da je njemu bila všeč njena razigranost in otroškost, zdaj pa namesto živahnega nežnega bitja hoče zrelo, umirjeno in modro ženo in ostro kritizira, kar je nekoč ljubil?

Ali da ji je bila všeč njegova odločnost in močna osebnost, zdaj pa mu zameri, ker je premalo nežen in čuteč?

Ali da mu je bila všeč njena navezanost na dom in tiha narava, zdaj pa si želi žene, ki bi hodila z njim po svetu, in ji očita, da je dolgočasna?

Pogosto vidim, kako drug drugega brez spoštovanja mučimo s kritikami, pozabili pa smo na čas, ko se je vse začelo, na resnico začetka. Morda preziramo, da smo lahko preživeli prav zaradi tega, kar je bil, dokler nismo zaživeli svoje druge strani. Morda ne vemo več, kakšni smo bili zares. In morda ni res, da bi bili danes vse kaj drugega, ko bi bil drugi drugačen.

Poglejmo malo vase in v svojo pravičnost. Če kdo z nami prostovoljno deli svoje življenje, mi pa to sprejemamo, tega ne bi smeli zaničevati. Iskati, kar nas je povezalo in kar je še vredno hvaležnosti, je častno dejanje. Pomeni, da ne zanikamo preteklosti potem, ko je dala od sebe svoj prispevek k našemu preživetju.

Kajti bridka resnica mnogih med nami je, da smo prišli iz rodne družine tako potolčeni in nesposobni življenja, da smo komaj dihali. Potrebovali smo prostor za preživetje, čeprav smo sanjali idealne razmere, polet in sijaj mogočne ljubezni. Toda nismo bili sposobni tega izbrati in zaživeti. Naše notranje življenje je zmoglo točno to, kar smo speljali. Naj zdaj zaničujemo sebe in drugega, ki je to spremljal? Naj zamerimo, da je prispeval svoja bremena in stiske?

Ljubezen je velika in sijoča sanja. Morda je res trenutno ne čutimo in ne prejemamo. Morda bomo odšli iskati kaj več, vsak naj se odloča zase . A dokler smo skupaj, naj ne bi rušili in naj ne bi zastrupljali srca človeka, ki je ob nas.

Zakaj le? Kateri je cilj?

Odložimo orožje, bliža se praznični čas. Ustvarjajmo zavetje miru in varnosti, kjer bo prostora za oba in še za koga.

Včasih je velika, največja ljubezen to, da pobožamo svojo grenkobo in zahteve in zajamemo iz izvira miline, ki čaka, da privre in nam podari svojo moč. Nimamo kaj izgubiti, če se omehčamo.

Živeti brez zamere je že velik korak in odpira pot za preboj svetlobe.

Morda lahko pomagamo, da se rodijo novi občutki.

Morda bodo na trenutke celo podobni temu, kar sanjamo.


Oznake: osebna rast dvojina

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...