Pojdi na glavno vsebino

Rahitičen otrok v nas

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Rahitičen otrok v nas

So dogodki, ki nas zvijejo, nam upognejo kosti. A nismo nemočni.

Upognjeni, poškodovani deli v nas potrebujejo sonce. Po izgubi, po razočaranju, po uvidu, ki nas je sesul … kaj storiti?

Zato, da se kosti zgostijo in utrdijo, da se dvigne na noge in spet zdravo shodi, je potrebno tega »otroka« redno izpostavljati soncu. V temi se to ne bo zgodilo. V prizadetosti imamo težnjo, da se povlečemo vase. Morda boste rekli: »Pa saj se tudi žival zavleče na varno in skrije, dokler ne okreva!«

Da, toda žival se preda okrevanju z vsem svojim bitje in predvsem ne premleva. Naš um pa je, če se zavlečemo v temo, nenehno na delu s tem, da preprečuje okrevanje. Boleče misli, ki jih žival nima, rušijo telo in izčrpavajo srce.

Za okrevanje se je potrebno izpostaviti vsemu, kar podpira življenje v nas. Mehkim občutkom, lepoti naravnih vonjev, besedam, ki prebujajo, dotikom, ki tolažijo, zvokom in glasovom, ki celijo. Lepoti v vsem oblikah. Spominom, v katerih žari izkušnja smisla, zmage, uresničenja, stika.

Ko lepo izgine iz sedanjega trenutka, ni izginilo iz naše izkušnje. Ni izbrisano ne iz telesa ne iz uma. Tam je skrinja zakladov vedno na voljo. Tam čaka, da je uporabljeno za novo življenje, za kaj, čemur še ni služilo. Nekaj v doživetem je ostalo živo in to je zdaj naše in prihaja na pomoč za kaj novega. Imate svoj album mogočnih spominov na blagodejne izkušnje , ki ne morejo biti izbrisane?

Žalovati je mogoče za človekom, a tudi za sanjo in izgubljeno dobrino. Ker je takih odhodov v življenju veliko, je naš blagor na tem svetu bistveno odvisen od tega, da se znamo vsakokrat spet nesti na sonce!

Torej delamo to, kar nas zdravi še in še in dojeli bomo, da trpljenja brez izhoda ni.


Oznake: osebna rast žalost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...