Pojdi na glavno vsebino

Računi in ljubezen

Ko gre za denar, je bolje govoriti o odgovornosti kot o ljubezni.

V zadnjih časih sem ugotovila, da imamo vsi nekakšen odpor, da bi se ukvarjali z računi, ko sodelujemo z ljudmi, ki jih imamo za prijatelje ali dobre znance ali so celo naši sorodniki. Saj si vendar zaupamo ...

Potem sem dojela, da je nezanimanje za račune prelaganje odgovornosti. Če računov ne zapisujem in pregledujem, pomeni, da odgovornost za poštene račune med nami poverim nekomu drugemu. Tako se izognem ukvarjanju s podrobnostmi, ki pa se me v resnici tičejo. Zakaj bi moral to upravljati kdo drug? V imeni katere vrednote naj se odvežem tega?

Ko posodim denar sorodniku, družinskemu članu, prijatelju, je prav, da si to oba zapiševa, z datumom, vsoto in - če je vsota večja - dogovorom, kdaj bo vrnjeno. Vsi pozabljamo. Ali ni bolj odgovorno, da zapišemo in odpadejo nejasnosti, če si slučajno vsak zapomni drugače?

Ko se dogovorimo, kako bomo delili stroške, velja isto. Čez mesece bo že toliko drugih stvari, da ni stvarno računati na natančno ohranjene točke po spominu. Nekoč sem brala, kako je vodja neke zavarovalnice v intervjuju razlagala, da vsak mesec ponovno prebere pravilnik, da je bolj zanesljiva pri svojem delu.

Če želimo spremembe v dogovoru, ki se v praksi izkaže kot neugoden, pač sedemo in govorimo ... in zapišemo na novo. Ne pa, da kuhamo zamero in drugemu pripisujemo, da nas je prelisičil.

Drugo vprašanje je, zakaj se vsi temu tako izogibamo. Kdor si zapisuje in želi črno na belem, navadno velja za kronično nazaupljivega, malenkostnega tečneža. Verjetno nočemo biti drugim nadležni, morda si želimo, da bi drugi mislili, da nam ni mar za denar, morda sami sebe prepričujemo, da denar sploh ni važen in da ne želimo obremenjevati odnosov s številkami.

Zadeva je malo drugačna.

Če imamo radi resnico, imamo radi točnost in natančnost v vseh stvareh, tudi v številkah in datumih. Če imamo radi resnico, pridemo z besedo na dan, ko smo nezadovoljni, iščemo novo pot ter podjetno rešujemo zaplete.

Če imamo radi resnico, je prav, da si priznamo, da nas prizadene, če kdo ne vrne, kar si je izposodil in obljubil, da bo vrnil. Pa tudi, da nam je težko to omenjati in drugemu pokazati, da si želimo denar, da na to mislimo, da nam je važno.

Pa smo spet tam: kaj si bodo drugi mislili o naši imenitni in plemeniti osebi!

Majhen korak za čustveno avtonomijo in dobre odnose med nami je tudi to, da smo v svojih tudi malih računih zelo natančni in jasni - do sebe in drugih, in da nam to postane počasi dobra navada, ki jo izpeljemo s čisto vestjo, lahkim srcem in prepričani, da drugi nimajo kaj zameriti. Če zamerijo, bomo vedeli, da je to v zvezi z njihovimi težavami, za katere nimamo dolžnosti, da bi jih reševali.

Samo eno dolžnost imamo, biti pošteni do sebe in svojih računov, da bo možna izmenjava brez megle.

Slediti je treba vsemu, kar se dogovorimo in počnemo, od vsakega računa naprej, ker je življenje polno sprememb in vse, kar se pretaka med nami, naj bi bilo enako živo in vedno sveže preverjeno, da bo rodovitno.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...