Pojdi na glavno vsebino

Puščava osamljenega pisanja ali pot v oazo?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Puščava osamljenega pisanja ali pot v oazo?

Ljudje pišemo marsikaj in pogosto se ne zavedamo, da se peljemo v napačno smer.

Pisanje je lahko zapletanje vase, iz katerega ni lahko najti izhoda. Še posebno pisanje, ki naj bi pomagalo k samospoznavanju.

Marsikdo piše dnevnik ali si zapisuje svoje doživljanje, zlasti ženske. Doma imajo polne predale popisanih strani, ki jih nihče ni bral in ne bo bral. To je prvo, kar bi bili vredno premisliti. Bitja odnosov smo in to, da naše izpovedi ne pridejo do nikogar, je žal nedvoumen izraz naše odločenosti za neprodirno osamljenost. Eno je pisati zase, da kaj ozavestimo, in šele potem to s kom deliti in preverjati, drugo je, da nenehno, leta in leta ali celo življenje govorimo le s seboj.

Predvsem pa je vozel v tem, da mi sami ne preverjamo svojega pisanja. Če redno opazujemo, KAM nas naše pisanje pelje, lahko opažamo posledice. Če tega ne delamo, ostajamo v svojem labirintu. Nekateri pišejo strani in strani, zvezke in zvezke ... in se ne vprašajo, kam jih je to pripeljalo. Odgovor bi jim pomagal dojeti, da so potrebne spremembe in da delajo nekaj drugega kot tisto, kar se jim zdi.

Ujetost v lastno pisanje je stranpot, ki je ni lahko ozavestiti. Zakaj? Ker je zapiranje vase in odklon dialoga s svetom lahko zelo prikrita odločenost. Rečemo si, da seveda vsak piše sam in je tako lahko svoboden in ima prostor samo zase. To je res, a manjka drugi del resnice. Samospoznavanje brez drugih je iluzija, ničesar bistvenega o sebi ne spoznamo brez srečanja.

Pišimo zato, da bomo to delili s sorodnimi dušami, z učitelji, ki nas cenijo, s kom, ki vidi, kar mi ne moremo. Duša spregovori samo v srečanju. Oaza nas čaka in v njej pretakanje žive vode in besed, ki prebujajo življenje.


Oznake: osebna rast pisanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...