Pojdi na glavno vsebino

Ptica selivka v duši

Ptica selivka v duši

Kako se počutiti doma med vsem, kar ni idealno?

Tale članek je sad mnogih pogovorov med mano in Josipo. Začelo se je tako, da sem jaz iskala idealno stanje v kraju, kjer živim, in z ljudmi, ki jih srečujem vsak dan, ona pa ne. Povzetek spoznanj, ki jih zdaj živim in vanje vabim tudi druge na predavanjih, lahko preberete tu spodaj. Meni je njen pogled nase kot popotnico in raziskovalko zelo olajšal življenje. Še posebno, ker so bile vse ženske mojega rodu vzgojene v prepričanju, da je prostor njihovega samouresničenja dom in da so samo tam resnično potrebne in samo Tam na varnem.

Kaj je občutenje doma?

Doma se počutimo takrat, ko si oddahnemo od vsakega pritiska in se počutimo svobodne, da smo, kar smo. Tam je kdo, ki to vidi in mu je lepo deliti z nami naš trenutek. Ki mu ni težko ob nas, ki ne deli nasvetov in ne pričakuje, da bi morali kaj drugega , čutiti, biti ... Morda nas potrebuje, a takrat to izpeljemo z veseljem, ker smo vedno v izmenjavi s kom, mi tudi veliko daje.

Zato nismo doma tam, kjer smo se znašli kot otroci, tam, kamor so nas postavili. Tudi na delu pogosto nismo doma, ker smo se tam znašli brez pravega zavedanja in odločanja v svoje dobro. Zelo verjetno se večina ljudi ne počuti zares doma niti v družini, ki so jo ustvarili zase z namenom, da bo to topel dom. A obenem je v vseh teh krajih tudi nekaj lepega in koristnega za naše življenje.

Nismo brezdomci, smo ptice selivke.

Ko je potrebno, odjadramo na toplo in ko je čas za vrnitev, smo spet nazaj. Vse živali pravzaprav to počnejo. Volkovi se na primer selijo, ko ozemlje ni več varno ali dovolj veliko zanje. Tudi človeštvo se je vedno selilo v iskanju boljših pogojev.

Zato vsi iščemo ravnovesje: kako čutiti korenine in se vračati vedno spet v tisto, iz česar smo pognali in nas je omogočilo. Obenem izbiramo in nenehno potujemo med kraji in ljudmi, kjer dobimo kaj lepega zase. Kot suvereni popotniki lahko izbiramo prostore, ki jih obiščemo za več ali manj časa. Ob marsikom se počutimo doma za uro ali dve, ker nam podari kaj posebnega, česar drugje ne najdemo. S kom drugim lahko delimo več ur na teden, ker nas to nahrani v potrebi po pogovoru ali skupnem odkrivanju narave, v dejavnosti, ki nam je dragocena, v zabavi ... Mnoga srečanja pa ostanejo samo v srcu, ker prostor ali človek izgineta s tega sveta. V sebi smo vedno doma, ko pomislimo nanje z ljubeznijo do doživetega. Nekateri nas znajo objeti, drugi nam znajo prisluhniti na zdravi razdalji, ko nimamo več prave mere. Tretji so nam v pomoč tako, da opravijo z nami zelo težke zadeve in nas znajo zaščititi, kot bi se sami ne zmogli tako učinkovito in hitro ...

Veliko je postaj, kjer smo za hip lahko kot doma: živi, resnični in hvaležni za prejeto.

Zato se ni mogoče naseliti nikjer, od koder ni treba več nikamor.

Ljudje smo del porajajočega stvarstva, narave, ki je drugačna vsak hip. Živimo v telesu, kjer vsaka celica vsako sekundo izpelje več tisoč sprememb, da lahko živi še in še drugače in v novem trenutku.

Potrebni smo zelo različnih izkušenj v različnih obdobjih in vsak dan je potrebno pogledati vase in začutiti, kaj naj gremo poiskat, da bomo tisti dan lahko za nekaj trenutkov polno zaživeli.

Povsod ste doma, povsod vas kliče življenje v več in bolj. Na Veri vase vas v to vabimo še in še.

Dvignimo se iz svojega sedenja, pojdimo na pot vsak dan, ker je človek bitje, ki hrepeni po širini in preobrazbi, ne le po trdnosti.

V nogah je veter, naj vas ponese ... Da bo vrnitev vedno bogata kot košara jesenskih sadov.


Oznake: osebna rast dom spremembe

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...