Pojdi na glavno vsebino

Psihoterapija in vsakdanjost

Ljudje imajo pogosto napačne predstave o tem, kako lahko psihoterapija vpliva na naše življenje. Razširjena je poenostavljena predstava, da bomo odkrili bolečine svojega otroštva ter se zaradi tega odkritja v hipu spremenili.

Kar nam do včeraj ni uspelo, to nam bo zdaj lahko zato, ker bomo ugotovili, kje je bil vzrok naših težav. Taka pričakovanja ovirajo našo pot do sreče. Kdor išče pomoč, se obvezuje pred samim seboj, da hoče skrbeti za premike v svojem življenju in da pri tem ne bo varčeval z močmi, s časom in z denarjem (vse to je del naše konkretne pripravljenosti). Psihoterapija postane dobra zato, ker svoja spoznanja dosledno in sproti vnašamo v svoje življenje po svojih močeh. Če iščemo pomoč, je najprej važna enakopravnost. Dobra psihoterapija je sad sodelovanja med terapevtom in klientom, saj gre za skupno ustvarjanje. Oba vlagata svoja čustva, voljo in osebno resnico v proces preobrazbe, v katerem sta enakovredna. Gre za izmenjavo, v kateri si eden nabira terapevtske in človeške izkušnje, drugi pa prejema potrebno podporo in vstopa v zdravilno komunikacijo. Zato sta drug drugemu hvaležna. A to še ni dovolj. Potrebno je, da postane terapija vir navdiha za drugačno vsakdanjost. Vsakdanje stvari Dobro je, da se po vsaki opravljeni terapevtski uri vprašamo, kako lahko udejanimo, kar smo dojeli. Šele ko se odločamo, da bomo tu in zdaj premagali neko zavoro, tvegali nov korak, se izrazili drugače, nekaj novega vnesli v svoj odnos do dela, otrok, moža, staršev ... se prava psihoterapija sploh lahko začne. Vsaka ura, ki jo prebijemo ob terapevtu, nosi s seboj neko novo možnost in kliče po drobnem koraku, s katerim bomo prenesli premik, ki se je zgodil v glavi, v svoje telo, v srce in v življenje. Potrebno je vaditi, ne le razumeti Ni res, da bomo (šele) ob uspešnem zaključku psihoterapije usposobljeni za korenite in epohalne poteze. Vse se začenja že na poti: • lahko napišemo pismo dragi osebi in se opravičimo ali prosimo za razumevanje; • lahko nemudoma gremo na obisk, ki ga že dolgo odlagamo, ko razumemo, kaj nas je ustavljalo; • že danes lahko nagovorimo koga, ki smo ga od nekdaj podcenjevali, ker smo dojeli, zakaj; • lahko zavržemo podarjeno rožo, ki že leta ne cveti, ter začnemo z rastlino, ki nam odgovarja, da se učimo izbirati in zavračati; • lahko se ločimo od starih predmetov, ki nas samo žalostijo; • lahko začnemo že zdaj varčevati za nekaj pomembnega, kar nas bo okrepilo; • lahko obesimo sliko človeka, ki mu želimo odpustiti, in se vsak dan vprašamo, ali je res tako vreden obsojanja; • lahko vprašamo, kar smo od nekdaj samo domnevali, in preverimo svojo resnico. Skratka, kar spoznamo, je potrebno vaditi, ne le razumeti. Napoved novega časa Resnica o možnem in novem se oglaša tako, da nas vabi v najmanjša dejanja, ki jih zmoremo že danes. Drobne odločitve so sposobne premikati gore. Zakaj? Ker so najmanjši delci tiste ogromne moči, o kateri sanjamo. Ta resnica se nam razodeva na vsakdanji poti in nam ponuja dokaze, da je naše upanje utemeljeno. Radi bi se odprli, prenovili in olajšali za vsa bremena, ki jih vlačimo s seboj: drugačno življenje se ponuja na tisoče načinov in ga lahko uslišimo v neštetih drobnih delih. Dan za dnem, vsak dan sproti lahko naredimo nekaj malega in s tem podpiramo svojo psihoterapijo. S tem se izognemo ždenju, pasivnosti, odlašanju. Ni nam treba čakati na veliki obrat, kajti vsa kolesca se premaknejo že v hipu, ko začnemo razmišljati, kako bi naredili drugače, kar smo že tisočkrat naredili enako. Nič ni večjega od te malenkosti, za katero vemo, da je znanilka našega novega sveta.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...