Pojdi na glavno vsebino

Psihoterapija da ali ne

Draga Polona piše, da se ji zdi, da nisem naklonjena psihoterapiji. Obljubila sem ji nekaj misli na to temo. Hvala, Polona, za dragoceno vzpodbudo.

Svoje misli sem napisala na podlagi opazovanja ljudi, ki hodijo na psihoterapijo že dalj časa in na podlagi lastnih izkušenj.

Glavni problem vidim v tem, da v psihoterapiji ljudje pogosto zapadejo v globoko doživljanje otroškega obupa, nemoči in potegnjenosti vase - NE da bi v enaki meri pridobivali močne in drugačne izkušnje v svojem aktualnem odraslem življenju.

Postavlja se torej vprašanje, ali bodo sama odkritja preteklih doživetij in resnic sprožila energijo za nove korake. Prepričana sem, da ne.

Spomin na to, kako nam je bilo hudo, je zlahka destruktiven in prav nič osvobajajoč, je cunami, ki nas odnese v kraje neskončne bolečine in opustošenja. Ko pride na dan najhujše, lovimo zrak in grabimo po roki, ki nas bo potegnila na suho. Marsikdo zna sporžiti cunami, redki terapvti znajo potegniti človeka na suho. To je prvi problem.

Kako lahko mislimo, da bo šok sprožil pripravljenost na obnovo življenja na drugačni osnovi?

Če istočasno ne gradimo zavetja, ne moremo spustiti vala, ki odnese staro.

Kje bomo živeli, če ni nekje toplega doma, naročja, postelje za ranjeno telo, bližine ljudi, ki poskrbijo, da vidiš svojo preživelo moč, vse možnosti, odprta vrata v novi svet?

Videla sem veliko ljudi, ki po terapiji niso vnesli ključnih sprememb v svoje življenje. Ne vem, če je to odvisno od dolžine, kakovosti ali globine terapije ali od njihovega lastnega pristopa, ker so vložili premalo in čakali, da terapevt naredi vse in jim vlije moči za življenje, česar seveda ne more. Mislim, da vsekakor ne moremo zaupati v učinkovanje terapije same na sebi, tako kot tudi operacija sama na sebi ne pozdravi človeka, ki je bil hudo bolan. Ključno je okrevanje, dogajanje po operaciji, tam izpeljemo ali pa ne možnost ozdravljenega življenja.

Zato mislim, da je psihoterapija koristna, včasih celo nujna, a da je za okrevanje potrebno tudi drugačno dogajanje: skupinska podpora, konkreten načrt prenove, skromno in vztrajno vseživljenjsko delo, novi ljudje, nove oblike srečevanja in razmišljanja, nove navade, nove odločitve, drugačna komunikacija, vse to je ključnega pomena.

Spremembe nastajajo počasi, ekološko, organsko, celostno: vse življenje naj bi stopilo pod novo luč, se izpostavilo soncu in preobrazbi. V taki drži tudi psihoterapija daje svoj sad, izreže, kar je smrtonosnega, če to dopustimo, in pokaže, kaj je živo, ter nas pripusti v zdravo življenje.

A vsi rabimo objem sveta, da se naučimo spet hoditi, in zato se je treba podati v izkušnje, ki nas pri tem podpirajo.

To je med drugim eden od razlogov, da z Josipo vodiva Vero vase.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...