Pojdi na glavno vsebino

Prvi korak ljubezni

Ljubezen do sebe je velika beseda, a glavna značilnost ljubezni je prav njena skrajna, skromna konkretnost. Kdor nas resnično ljubi, to stvarno dokazuje vsak dan v malenkostih. Isto velja za ljubezen do sebe.

Tudi ljubezen do sebe ostaja prazna beseda, če se ne izraža v naših drobnih delih. Če se prepričujemo in silimo biti pozitivni, imamo od tega samo iluzije, ki se sproti sesedajo v nič.

Prvi korak je iskreno vprašanje: kaj čutim?

To je prvi in ključni korak, prvi pogoj, da sploh lahko naredimo kaj zase, kar je podobno ljubečemu spremljanju lastnega življenja.

V stiskah navadno najprej ozavestimo, da sploh ne vemo, kaj čutimo, kajti jasnost občutenja je velik dosežek. Na začetku tavamo v megli nejasne nesrečnosti, v mešanici obupa, besa, bolečine in nemoči. Vse hočem nepotrpežljivo rešiti, obenem pa ne storim ničesar tehtnega … To uničujoče zaletavanje ne pokaže poti ven, ampak nas samo vrti v svojih krempljih.

Kaj čutiš?

Potrpežljivo obračanje nase z vprašanjem: “Povej mi, kaj čutiš. Poslušam te.“ je tisto, kar postopoma pomiri vihar. Zaletavo tavanje je namreč povezano predvsem z našo staro izkušnjo, da ni nikogar ,ki bi čuteče prisluhnil. Da ni nikogar, ki mu je mar zame. Od tega ranjeni človek dobesedno nori. Čisto vseeno je, ali je to res, ali drugim res ni mar za nas ... dejstvo je, da to doživljamo. Če me ne vzamete zares, to ni nobena ljubezen. Če se ne vzamem zares, to ni nobena ljubezen.

Kaj želiš, da naredim zate?

Naslednje vprašanje pa je: „ Kaj lahko storim zate?“ Lahko si predlagamo kaj malega, kar prinese olajšanje. Podarimo si ne le razumevanje, ampak tudi pripravljenost, da kaj naredimo.

Včasih so naše možnosti zelo omejene, a glavno je narediti tisto, kar je možno.

Sebe se lahko dotaknemo preprosto in ljubeče, kot tisti hip zmoremo. Včasih je dovolj, da ležemo za pet minut ali da prosimo za objem. Ne gre za velike stvari, gre za hip pozornosti do sebe, ki pomiri vrtinec iz starih časov, ko smo bili obupani otrok brez zavetja.

Naj dam dva primera, kako to gre.

Ko smo jezni in se obrnemo vase, bomo opazili, da hočemo jezo sicer izraziti, a da je spodaj nekaj drugega, česar si zelo želimo in se nam zdi nedosegljivo. Zato besnimo.

Opaziti svojo željo in ji prisluhniti – to prežene jezo … ne to, da besnim. Nekateri pravijo, da imajo pravico,da zbesnijo. Morda res, a nimajo te potrebe

Šele posluh zase prebudi potrebo in mi pokaže, česa sem potrebna, je kaj mi velikokrat manjkalo in me zapustilo samo v obupu in besu.

To velja za vsa močna čustva.

Posluh zase in za drugega je ista sposobnost.

Kdor hoče biti poslušan, naj se uči poslušati: najprej sebe, ker brez rahločutne pozornosti do sebe ni razvoja, in ob tem se mu bo razkrila tudi povezanost s potrebami drugih.

Postopoma odkrijemo, da so nam drugi podobni in da je okrog nas vedno dovolj možnih zaveznikov.

Končno lahko zaslišimo, kaj šepeče ljubezen, ker poslušamo.

Kaj mi narekuje ta hip majhnega, neopaznega, da bi mi bilo bolje in lažje na svetu?

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...