Pojdi na glavno vsebino

Prva pomoč ... ali škoda

Prva pomoč ... ali škoda

Preveri, kaj imaš, kar lahko ponudiš iz svoje opreme za stisko drugega.

Na tečaju prve pomoči sem opazila, da so navodila reševalcem zelo primerna za naše vsakdanje življenje. Še posebno za tiste izmed nas, ki bi vedno radi “pomagali”, priskočili na pomoč, ker so radi v vlogi dežurnega rešitelja.

Pravila pa so (v vrstnem redu): najprej poskrbi za svojo varnost, ugotovi, ali je drugi je pri zavesti, preveri, ali diha, opazi, ali znaš ukrepati, kliči usposobljeno pomoč, … V kritični situaciji v odnosih bi za nas veljala takole prirejena pravila: opazi, kako se počutiš, in ali si kos zadevi, opazi, ali je drugi sploh dojemljiv za tisto, kar znaš ponuditi, opazi, koliko zmore sam, pokliči koga, ki bo zadevi kos, ne posegaj na slepo… .

Težko se zadržimo, ko vidimo, da je kje zelo narobe (še najbolj med najbližjimi). Pomaga nam pomisliti, da je vse mogoče poslabšati! Nič narediti ni najslabša stvar, huje je, če posegamo neusposobljeni, pod pritiskom in brez jasnega vpogleda v potrebe vpletenih. Uvodno dejanje pri nudenju pomoči je pošten pogled vase, ne pa ukvarjanje s potrebami drugega. Kajti praviloma jih sploh ne razumemo, kaj se dogaja, če nismo mirni.

Biti tiho ni najslabša stvar. Zahteven pogovor je potrebno znati izpeljati tako, da potem ni še slabše. Uspešni smo, ko po izgovorjenih besedah ne obžalujemo povedanega, nimamo občutkov krivde in ne čutimo zamere do nikogar. Zato ni treba seboi dokazovati, da zmoremo, če to ni res. Počakajmo, usposabljajmo se, opazujmo, poskusimo spet in spet ali drugače, dokler ne bomo nekega dne stvar speljali tako, da nam bo v veselje.


Oznake: osebna rast nudenje pomoči usposobljenost


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...