Pojdi na glavno vsebino

Proti krutosti ali o knjigi Luciferjev efekt.

Philip Zimbardo je svetovno znan ameriški psiholog in raziskovalec človeške krutosti, ki si tudi osebno prizadeva za kulturo nenasilja. Tako je leta 2004 pričal na procesu enega od obtožencev iz zapora Abu Graib in zagovarjal stališče, da je potrebno obsojati predvsem sistem in nadrejene in ne izključno krivca, ki je vedno najmanjša riba.

V strokovnih krogih je zaslovel leta 1971 z eksperimentom SPE (Stanford Prison Experiment). V tem zapisu na kratko povzemam ugotovitve njegovega eksperimenta ter njegova novejša stališča, želim pa tudi opozoriti na njegovo najnovejšo knjigo Luciferjev efekt (The Lucifer Effect. Understanding How Good Peaple Turn Evil.) Knjiga je izšla pomladi 2008 tudi v italijanskem prevodu (L’ effetto Lucifero. Raffaello Cortina, 796 strani) in prikazuje potek njegovega eksperimenta v luči njegovih poznejših raziskav in dognanj. Več o tem najdete na njegovi spletni strani www. prisonexperiment.org V obdobju afere okrog zapora Abu Graib so to spletno stran obiskovali milijoni ljudi. Tudi spletna stran psychologymatters.org je zelo uporabna in nam posreduje veliko gradiva na to temo, kar je dragoceno zlasti za vzgojitelje. Zverina v dobrih ljudeh Prepogosto pozabljamo na temne plati naše narave in na dejstvo, da je družba kot celota mogočen dejavnik našega notranjega odločanja ter da lahko ali zdravi ali pa ustvarja razmere za nasilje in patologijo. Dobro je upoštevati, da prizadevanje za naše osebno blagostanje ni dovolj in da bo ob zanemarjanju socialnih vplivov neučinkovito. Zaman govorimo o kulturi miru, dokler nam ne bo jasno, po katerih poteh postajajo ljudje zverine in kako to preprečevati. Zimbardo je dokazal, da postanejo čisto običajni ljudje v določenih okoliščinah okrutno sovražni do svojega bližnjega. Sicer pa to ni nič novega: vsaka vojna sodobnega časa, vsak nov genocid nam to vedno znova potrdi. Zimbardo je mnenja, da lahko večina ljudi podleže razmeram in da nas ni mogoče deliti na dobre in slabe.Vsi imamo v sebi vsakovrstne nagibe in smo (bolj, kot si mislimo) odvisni od okoliščin. Z njegovim stališčem s strinjam, ker se mi zdi, da je lahko samo stvaren pogled na človeka podlaga za etiko. Ideali, ki gradijo na neosnovanih predstavah, nas ne morejo plemenititi. Primer zanikovanja človekove krutosti je prav dejstvo, da šokantnih ugotovitev Zimbardovega eksperimenta stroka ni nadgradila in razvila, še zlasti pa sporočilo ni prodrlo v izobraževanje, v vzgojne ustanove in med učitelje. Poglejmo si na kratko njegov eksperiment in zanimivo povezavo med krutostjo in plahostjo, ki se mi zdi najizvirnejši Zimbardov prispevek k poznavanju nesočutja. Moč vloge V znanem eksperimentu iz leta 1971 je sodelovala skupina izbranih in duševno zdravih prostovoljcev: preverili so družinske zgodbe, izločili vse, ki so imeli težave z alkoholom in odvisnostjo ter tiste,ki niso prestali vrste testov za preverjanje duševnega zdravja. Dogovor je predvideval, da se prostovoljno odpovejo svobodi za nekaj tednov in ostanejo v kletnih prostorih univerze Stanford v vlogi “paznikov” ali “zapornikov”. Navodil glede vedenja in komunikacije ni bilo. Zimbardo je pričakoval, da bodo udeleženci ob prevzemu predpisane vloge izrazili svoja ponotranjene (družbeno vcepljene) predstave glede tega, kako se obnašata tipični paznik in tipični zapornik. Čeprav so bila navodila nevtralna in ni bilo treba početi nič drugega kot sedeti v celici oziroma deliti hrano ter hoditi gor in dol, se je že v prvih dneh začela izražati sovražna polarizacija (mi in oni): pazniki so sami od sebe razvili surovo, objestno in zaničevalno vedenje, zaporniki pa so se obnašali kot nemočne žrtve, se pogovarjali samo še o svoji preganjavici, nemoči in ponižanosti. Zadeva je bila tako napeta in nevarna, da so se raziskovalci bali, da jim bo zbežala iz rok, in so eksperiment prekinili že po šestih dneh. Zimbardo z ekipo je bil (milo rečeno) šokiran. Dogodek je preusmeril njegovo znanstveno pot. Pretresla ga je okrutnost “paznikov”, a zdi se, da ga je še bolj prizadela reakcija “zapornikov”, saj so dokazali, da jih obvladuje predstava o nemočni žrtvi, ki si sama odreka vse pravice ter drugemu pripisuje (in s tem predpostavlja ali celo sugerira) oblastno in zaničevalno vedenje. V naslednjih letih je, če poenostavim, opazil, da imajo to značilnost tudi zelo plahi ljudje, da se sami zapirajo v neko obliko notranjega zapora ter da od tam doživljajo soljudi kot svoje preganjalce. Začel je raziskovati zelo izrazito plahost pri mladostnikih in odraslih ter osebnostne poteze mladih, ki so povzročili znane pokole na ameriških šolah. Od plahosti do krutosti Plahost je pogosto izraz pomanjkljivo razvitih socialnih spretnosti. Človeka izpostavlja premoči drugih in mu onemogoča, da bi branil svoje dostojanstvo ter stike, po katerih vsi hrepenimo. Zato te poteze značaja ne gre zanemarjati, še posebno ne, če je izrazita in če z leti narašča. Izredno plah in sramežljiv človek, ki ne more premagati strahu pred avtoriteto in napadalnimi soljudmi, običajno tudi nima prijateljev in svojih muk ne more deliti z nikomer. Če ga nihče ne brani in mu ne pomaga ven iz vse hujše osamljenosti se njegov položaj z leti praviloma slabša in postaja kronično mučen, nevaren zanj in za okolje. Vsak poteptan in osamljen človek namreč doživlja destruktivno osramočenost, v njem se kopičita silna jeza in maščevalnost. Skratka, nikogar ni mogoče kruto poniževati brez posledic. Zimbardo je v eni do svojih raziskav ugotovil, da so bili moški, ki so se nenadoma spremenili v morilce in prej niso nikoli kazali nasilnih potez, večinoma zelo plahi ter nepopustljivi v zadrževanju lastnih impulzov. Zanimivo je tudi, da so njihov videz in poteze obraza delovali milo, skoraj žensko. Zelo plahi ljudje, pravi Zimbardo, nočejo, da bi jih kdo opazil (saj pomeni biti opaženi isto kot biti ponižani), zato se umaknejo v svoj notranji zapor ter doživljajo soljudi z nezaupanjem ali celo kot sovražnike. Ker okolja praviloma ne motijo, se nihče ne ukvarja z njimi. A gre za pravo socialno patologijo, ki jo je nujno reševati tudi na družbeni ravni. Krutost je pripravljenost, da zasramujemo, mučimo in ubijamo, ter najde svoje idealno okolje v zelo plahem, zavrtem posamezniku, ki je bil sam izpostavljen podobnim izkušnjam. Glede na to, da dobro poznamo razširjenost nasilja, zanemarjenosti ter zlorabe v družinah, lahko utemeljeno sklepamo, da veliko otrok ne razvije občutka varnosti oziroma raste v napetosti, ogroženosti, kar pospešuje plahost in zavrtost. Notranje nasilje pa se lahko aktivira, ko se odnosi moči bistveno spremenijo. Napačno je, meni Zimbardo, da se vedno zapičimo le v posameznika, ki ga je potrebno zdraviti, medtem ko v družbi krožijo nalezljivi virusi vseh vrst, ki nas šibijo v naši odpornosti pred medčloveško krutostjo. Medtem ko je surovih in izrazito nasilnih ljudi malo, pa je plahost zelo razširjena in lahko deluje kot množična sprejemljivost za krutost, če se le pokaže priložnost. Lahko bi celo rekli, da je manj nujno omejevati nasilneže kot pa krepiti plahe in šibke, ker bo dogajanje odvisno predvsem od njih ... Če nasilnež nima sodelavcev, sam ne more veliko (tega ne pravi Zimbardo, to mislim jaz). Cinična plahost Zimbardov kolega Barnardo Carducci je skoval izraz cinična plahost, ki nazorno prikazuje, da plahost ni krotkost dobre duše. Resnično dobra duša premore moč upiranja nasilju in krutosti, ki je velika plahost nikoli ne premore. Cinična plahost zmore le potuhnjeno maščevalnost ali eksplozivno nečloveškost, če se znajde z orožjem v roki pred nemočnimi. Carducci je tudi prepričan, da plahost nima nobene zveze z dednostjo in da ne more biti prirojena. Vezana je na tesnobno občutenje sebe, ki nastaja v prvih letih življenja v odnosih in ne izhaja iz dednega avtomatizma. Pomanjkanja samozavesti, umikanja iz odnosov in zavrtosti ni mogoče pripisati dednosti. Zimbardo meni, da je plahost neka oblika socialne nerazvitosti in da ima lahko zelo različne oblike “od rahlega strahu in zadržanosti pa do precej močnega strahu pred druženjem z ljudmi do skrajnega in hromečega strahu, ki vodi v popolno socialno izolacijo”. Na podlagi svojih ugotovitev se je posvetil obravnavi plahosti med mladostniki in odraslimi. Plahost definira kot prebivanje v zaporu, ki si ga plašni človek zgradi sam, od tam pa gleda na ljudi kot na svoje potencialne mučitelje in jim pripisuje zlonamernost. Kako naj si v svoji celici izdela etiko sočutja, solidarnosti in sodelovanja? Jasno je, da ne moremo spraviti vseh plahih ljudi v en koš in jim pripisati nagnjenost h krutosti. Toda omenjene raziskave mečejo drugačno luč na naša prepričanja o dobri vzgoji. Na dan prihaja, da je podredljiv človek lahko nevaren za družbo in da sramežljivost ne pomeni plemenitosti. Zločinska poslušnost Še druga oblika sramežljivosti in plahosti pa je zločinska poslušnost. O tej poslušnosti nam je veliko povedala Hannah Arendt v svoji knjigi o banalnosti zla, a ne moremo reči, da so njena spoznanja prodrla v izobraževanje in da o tem v šolah dovolj govorimo (mimo šolstva pa nič ne preide v javno zavest. Ogled in komentar Eichmannovega procesa v Jeruzalemu je ena najbolj koristnih učnih ur za mlade, kar si jih lahko predstavljamo ... Surovež ni nobena skrivnost za svoje okolje, ponižni cinik pa se zlepa ne izda in nas šokira s svojo uničevalnostjo le v primeru, da mu dajo pravo priložnost ali da deluje v senci avtoritete. Seveda ne moremo reči, da je vsaka plahost zločinska, a vsi pomembni eksperimenti socialne psihologije po drugi svetovni vojni so nam potrdili skrajno podredljivost človeka, ki se znajde pod pritiskom skupine ali avtoritete. Naj opozorim, da gre za eksperimente, v katerih ni nobene hude prisile in iz katerih se je mogoče kadarkoli umakniti. Kljub temu pa se običajno podredi (opredeli za sporno dejanje) več kot polovica, včasih celo do 70% ljudi, ki so največkrat mladi, zdravi in bistri študentje ... Če to velja za večino povprečnih ljudi, velja toliko bolj za zelo plahe ljudi, ki tudi sicer nimajo dovolj zaupanja vase za odločitve, ki jih okolje ne odobrava. Zelo plašen in zavrt človek se noče izpostaviti in še težje se opredeli za manjšinski položaj, zato bo raje na strani močnejšega. Morda ne bo ničesar storil proti drugim iz lastne pobude, a težko si pričakujemo, da so bo uprl krutim ukazom. Tudi mnoga pričevanja okrog genocida v Ruandi potrjujejo te ugotovitve. Redki si prevzamejo odgovornost za pokole, mnogi pa se podredijo odločitvam od zgoraj in jih izvedejo. Promocija vsakdanjega junaštva A možna je, pravi Zimbardo, tudi banalnost dobrega, saj so običajni ljudje v taboriščih storili veliko nevidnih velikih dejanj, pa niso bili nikoli prej heroji. Odpornost za pritisk, častna drža, sočutna povezanost bi lahko postali vsakdanji, povsem \"banalni\" pojavi med nami. Človek z ulice je lahko to ali ono, kot družba pa naj bi se ukvarjali prav s tem, da postane dobro običajno, vsakdanje, skratka normalna drža, v kateri se vsem zdi, da je polnost dostojanstva preprosta normalnost. Toda mladi nimajo pravih vzgledov in osebnosti iz rumenega tiska nas gotovo ne naučijo preprostega vsakdanjega junaštva. Zimbardo pravi: “Socialna fobija naredi iz soljudi grožnjo namesto priložnost.” Zato je važna promocija “junaškega imaginarija” med običajnimi ljudmi. Zimbardo je eden od navdihovalcev ustanove Shyness Clinic (Palo Alto) pod vodstvom Lynne Hendereson, kjer se ukvarjajo prav s preprečevanjem destruktivne plahosti. Večmesečni program predvideva razvijanje najrazličnejših socialnih veščin. Ljudje lahko spoznajo, da so se zaklenili v zapor, ki pa ga lahko odprejo, se spustijo na svobodo med soljudi ter začnejo živeti častno, enakopravno povezani z okoljem. Za tiste, ki znate italijansko, je zanimiva tudi spletna stran www.clinicadellatimidezza.it.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...