Pojdi na glavno vsebino

Prostor za vse in za vsakogar

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Prostor za vse in za vsakogar

V skupnem prostoru dobro deluje samo tisto, kar imamo skupnega.

Veliko težkih trenutkov med nami izvira iz tega, da silimo drugega, da z nami deli, kar ne želi deliti.

To se dogaja v vsakem dialogu, na primer z lastnim otrokom ali s starši, prijatelji. Tudi v paru obstaja skupen čustveni prostor in prostor vsakega od dveh. Dobro je to ločevati in se zavestno premikati med temi prostori, ne pa vleči druge na svoje ali vdirati v njihove.

Dobro vemo, da nas nekatere teme povezujejo, druge pa ločujejo, saj se po določenih »dialogih« vedno počutimo slabše kot prej, žalostni, jezni in oddaljeni. Zakaj jih torej načenjamo spet in spet, leta in leta?

Težko, a modro se je posloviti od vsebin, ki niso rešljive, če želimo še živeti skupaj. Zdravo je zaključiti, če se na določenem področju ni mogoče uskladiti po neštetih poskusih. Potrebno je dojeti razliko med srčno vztrajnostjo in izčrpavanjem. Prva rodi bližino, drugo trpljenje.

Premik z mrtve točke zmoremo, če se posvetimo temam, ki so skupne, in ovrednotimo njihovo bogastva in pomen. Teme, ki nas zbližujejo, namreč olajšajo pritisk vsega, česar ne moremo deliti. Odpirajo srce. Na blag način zmanjšujejo občutek, da je nujno tisto reševati, da moramo za vsako ceno razčiščevati in premagati odpor v drugem.

Bolečina se počasi umakne tja, kamor spada: v naš lastni prostor, v druge odnose in priložnosti, v čas, ki je samo naš. Ker se usmeri drugam, kjer bo odziv mogoč, se pomiri in ustvarjalno zaživi svoje iskanje. Svet je velik in naše potrebe  lahko vedno najdejo koga, ki jih želi sprejeti.

Naš notranji dom, svojo duševnost lahko primerjamo veliki hiši z mnogimi ločenimi prostori. V vsaki sobi je prostor za kaj drugega: za veselje, za tiha srečanja, za razigranost in brezskrbnost, za globoke pogovore o bolečini, za iskanje smisla, za nerešeno, s katerim ne vemo, kam, za stike z naravo, za vsakdanja opravila, ki jih je lepo s kom deliti, in tista, ki jih ne želimo deliti prav z nikomer, za trenutke telesne bližine brez besed, za skrivnost, za spomine, za načrte … kaj še?

Lahko se opazujemo in dojamemo, s kom lahko najlepše delimo svoje notranje prostore, potem pa se posvetimo  zavestni izbiri. Vse teče lažje, če se premikamo po načelu najmanjšega odpora in zato največje možne ljubezni. Ljubezen namreč zaživi šele, ko nihče ni prisiljen v nič.

Veliko lažje bomo živeli, če bomo sprejeli, da smo omejeni ne le mi, temveč tudi drugi, ki nam lahko ponudijo gostoljubje le v nekaterih delih sebe. Nismo primerni za vse njihove prostore.

Veliko ljudi nam lahko podari kaj malega, na nas je, da ne sedimo v vedno eni in isti sobi, kjer zahtevamo, da obisk pride in se tudi primerno obnaša.

Poglejmo okrog sebe, kako v tej pomladi vsako živo bitje, vsaka rastlina sobiva v okolju, kjer je prostora za vse. V množici najrazličnejši organizmov se dogaja skupna pomlad. Nihče se ne spreminja zaradi drugih, obenem pa vsi sodelujejo.

Ne bi poskusili tudi mi s tem, kar zmorejo mravlja, lipa, metulj, marjetica in čebela?


Oznake: osebna rast dialog

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...