Pojdi na glavno vsebino

Proč od uničevalca

Težko se je ločiti od človeka, ki uničuje živost v nas, pa čeprav nehote.

Pustiti za seboj človeka, ki je uporabljal našo vitalnost, pripravljenost, morda celo ljubezen le za svoje načrte, je zelo težko. Navadno potrebujemo veliko časa, da sploh ozavestimo, da je to počenjal. Nanj (nanjo) se navežemo, ker navadno ponuja možnost, da damo nekaj, kar zelo želimo dati.

Če se zdi uboga in krhka, mi pa želimo koga iz srca obvarovati in dati varnost, biti zaledje in se v tem uresničiti, bomo osebo vzljubili iz soje velike potrebe po dajanju in negi. Če se zdi sijajna in polna darov, mi pa hrepenimo, da bi nas kdo s svojo bogato bližino obdaril in ovrednotil, potem se je bomo hvaležno oklenili, saj nas dejstvo, da se ukvarja z nami, počasti. Če je to ustvarjalna in očarljiva oseba, mi pa bi radi navdihujoče sodelovanje in ustvarjanje s sorodno dušo, bomo vzljubili to vizijo skupnega kreativnega življenja. In tako naprej ...

Dojeti, da drugi nima namena ali sposobnosti, da bi nas čutil, cenil in ljubil, pomeni sprejeti, da smo se zmotili. Glavna ovira na poti razktitja resnice smo mi sami, ki moramo odkriti, katera potreba nas je gnala in za kaj smo tako izjemno in načrtno, pa čeprav nezavedno slepi. In treba se je odpovedati "ljubezni", ki smo jo prejemali.

Marsikatero bistveno vprašanje si lahko postavimo, da pridemo iz mračne ujetosti v takem odnosu.

Česa nočemo gledati življenju iz oči v oči?

Kaj za nas ne sme obstajati?

Kaj mora biti?

Šele ko dojamemo, kaj nas žene, lahko vidimo drugega s čistimi očmi. Vidimo, kako nas izkorišča, in z bolečino - a brez sovraštva - začutimo, kako v njem ni ljubezni do nas. Nekaj drugega počne, nekaj si jemlje. Izpeljuje igro, v kateri nastopamo tudi mi, a naše potrebe mu niso pomembne. Ugodi nam le, če to pomaga, da potem delamo, kar on hoče in kar mu pride prav. Daje nam prijaznost, pozornost, denar in čas ... če je to v skladu z načrtom, v katerega nas je vgradil.

Hudo je, kot to spoznamo. Hudo, ko se pokaže, kaj je res. Morda nas zlepa ne bo izpustil, ko bo dojel, da smo razumeli.

A mi ga lahko izpustimo in odidemo naprej, naproti ljudem, ki so nas pripravljeni ljubiti in ki jih v svoji zaslepljenosti sploh nismo nikoli opazili.

Jesen je ravno pravi čas za take odločitve. Jesensko spoznanje o tem, da živimo pod drevesom, ki je bolno in ne daje sadov, ki bi nas lahko nahranili, nas rešuje. Zima nas bo potem skrila vase, nas potegnila v korenine in globinsko okrepila v temeljih naše istovetnosti. Tam bomo lahko dočakali pomlad nove živosti in novih srečanj.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...