Pojdi na glavno vsebino

Priznavam tvojo deželo

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Priznavam tvojo deželo

Kadar drugega poslušamo zares, ne dajemo le podpore, bližine in topline, kar ga gotovo podpira in krepi. Dajemo mu priznanje, da lahko vlada na svojem, da zmore in zna.

Dajem ti priznanje, da vladaš na svojem ozemlju. Priznavam tvojo suverenost. Ustavim se na tvoji meji.

Tega si v odnosih dajemo prav malo. V širšem svetu pa sploh tega zelo manjka.

Priznavam drugega kot gospodarja lastnega prostora? Če je tako, v njegov prostor ne vdiram, ga ne urejam po svojih merilih in ga ne popravljam po svoji volji. Svoje potrebe uveljavljam le na svojem prostoru. Kar sega v prostor drugega, ni moja potreba, je le moj pohlep ali moja nesposobnost, da bi negoval svoje.

Spoštovati prostor drugega je prvo in osnovno dejanje, ki otopli ozračje. Bolj je hladno in napeto, bolj je pomembno, da se drugi počuti spoštovan in priznan v svojem prostoru. Večina žal misli, da lahko spoštuje le tiste, ki so spoštovanja vredni. Ko drugi prekorači mejo in začne z nasiljem, se odzovemo s protinapadom in obsojanjem. Ne znamo drugače.

To je važno vedeti, ko se razmere zaostrijo, in iskati druge poti, v katerih bo možno srečanje v skupnem prostoru dogovarjanja. Miru ne gradimo s tem, da obsojamo vse, ki uničujejo, ampak tako, da se sami učimo graditi sodelovanje in razumevanje. Kje? Med štirimi stenami (najboljša vaja), med sorodniki, prijatelji, znanci, sodelavci.

Lahko je govoriti, kako slab je svet, zahtevno in odgovorno pa je poskrbeti, da delamo za mir v svojem okolju. In da opazujemo, pošteno preverjamo sadove našega dela. Če ne prinašajo otoplitve meni in drugim, potem ne delam za mir.

Veliko lahko prispevamo, če ljudje ob nas doživljajo, da spoštujemo njihovo deželo in njene meje.


Oznake: osebna rast kultura miru

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...