Pojdi na glavno vsebino

Priznati si svojo temo

Vsi imamo težave. Razlikujemo se po tem, koliko jih čutimo in koliko iščemo resnico o svoji soodgovornosti.

Občutenje lastnih težav je zahteven in dolg proces. Ne vem, če je še kaj težjega na svetu. Poskusila bom pojasniti, zakaj je po moje tako. Opažam namreč, da veliko ljudi, ki trpijo, meni, da se zaveda svojih težav, pa ne vedo, da to ni zavedanje, ampak nekaj drugega. Kriterij za to, ali se kdo zaveda svojih težav, je, kaj s tem zavedanjem počne. Če ga ta zavest usmerja v proces prenove, je to zavedanje. Če ga ohranja v bolečini, je samo zamera in ga ohranja vedno na istem mestu, v obroču samopomilovanja in obtoževanja sveta. Zato lahko ocenimo, koliko se kdo zaveda svojega stanja. Dovolj je, da pogledamo, kaj dela, da bi bilo drugače, koliko si želi resnice o sebi, kako se odziva na iskrene kritike dobronamernih ljudi. Vse to je najbolj zanesljiv pokazatelj njegovega odnosa do lastne bolečine. Pravo zavedanje je le tisto, ki postaja občutenje VSE resnice o sebi, zato se ga vsakdo brani. Kajti resnica obsega vse, kar so nam hudega storili drugi, a tudi vse, kar smo hudega storili mi in zlasti vse, kar še trenutno in nezavedno počnemo z drugimi in je skopo, krivično in brez ljubezni. Kdo bi si želel to vedeti? Trpeča življenjska drža sploh ne pomeni, da se v resnici zavedamo in občutimo sebe, kot v resnici smo. Zakaj? Vedeti, da trpim, je samo občutenje nekega simptoma, v katerem pa ostajamo zaprti v bolečinsko zaznavanje sveta. Toda obstaja tudi svet zunaj, ki ni boleč. Trpeča oseba tega drugega, svetlega in ljubečega sveta, ki ji je tuj, a ji je namenjen in ji pripada, ne zaznava. Še več: ne zaveda se, da v sebi brani prepričanje, da je svet temen, sama pa njegova žrtev. Iz svojega sveta pa noče iz njega, ker ima raje svojo znano bolečino kot resnico, ki je bolj boleča od tiste, ki jo že pozna. Doživljanje sebe kot žrtve ne pomeni, da živo trpimo in da stojimo sredi resnice svojega trpljenja. Drža žrtve je vezana na globoko zamero, jezo na svet, občutek krivičnosti, varuje prepričanje, da je odpuščanje neumestno in nepravično. To doživljanje ni odprto za stike z drugimi, ki bi nas lahko omehčali in nam obenem povedali, kako smo nedostopni za ljubezen. Skratka, v drži žrtve trpljenje ni čisto in ne osvobaja, samo trpinči. V trpljenju, ki je čisto, pa trpimo in nam je tudi jasno, kakšni smo v tem trpljenju. Vse razsežnosti našega trpljenja so nam razvidne, vključno z našo lastno zaznamovanostjo. Živo občutimo, kako nas je bolečina načela, poškodovala, vcepila zlo, hudobne misli, maščevalni nagon, kako smo otrdeli, ledni in nesposobni videti in ljubiti karkoli razen svoje bolečine. Živo doživljamo, kako je vse v sončnem mrku in kako ne dajemo, ne ljubimo in ne zaupamo ne ljudem ne življenju in tudi sebi ne (saj je to povezano). Občutenje sebe postane tragično, a tudi očiščujoče, ko ga zmoremo v celoti, kajti doživimo svojo soudeleženost v obnavljanju zla, ki se nam je zgodilo. Samo to doživljanje (ki se dogaja postopno, po poglavjih, ki jih zmoremo, korak za korakom) nas resnično osvobodi trpljenja in slepote prebivanja v temačnosti zla. Dokler mislimo, da nas je trpljenje naredilo plemenite, občutljive in pravične, ostajamo v svojem peklu. Prav zato se večina ljudi brani začutiti resnico o svojem trpljenju in ne išče izhoda. Doživetje resnice o svojem stanju vedno prinaša s seboj val ozaveščenja, da smo v svojem življenju naredili marsikaj hudega, bili do marsikoga krivični, in da nismo nedolžni že zato, ker smo žrtve. Najhujši del osebne rasti je dojeti, da nismo sposobni resnično in čisto ljubiti. Najtežje je doživeti, da nismo taki le zaradi vsega hudega, kar se nam je zgodilo, ampak zato, ker smo ljudje s svojim značajem, s svojo majhnostjo, maščevalnostjo in samoljubno zagledanostjo vase pač vsi taki in bi ne bili čudoviti niti v primeru, da bi bilo naše otroštvo sanjsko. Sprejeti svojo človeško omejenost nas reši vseh laži in nas vrne v resnico čistega obstajanja. Povezati to spoznanje s skromnostjo in odločenostjo, da se želimo naučiti ljubiti kljub temu, da nismo bili ljubljeni - še več, kljub temu, da smo bili mučeni, zlorabljeni in zlomljeni - pa nam vrne izgubljeno veličino. Cena za veličino in svobodo je resnica Zaupajmo ji, resnica nas ljubi. Odpira nam vrata v svet, ki ga nismo nikoli ne videli ne užili. Tam smo doma.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...