Pojdi na glavno vsebino

Priznati, da ne zmorem

Mnoge mlade ženske, ki jih poznam, zahtevajo od sebe ogromno. Kaj nas žene?

Zakaj si kdo postavi nemogoč cilj? Zakaj se oklepamo iluzije, da zmoremo, s tako silo? Ciljati previsoko vzdržuje iluzijo (in olajšanje ob tem prividu), da bomo nekoč kos vsemu, pa če se le trudimo in prisilimo dati vse od sebe. Mlada mati, ki je »na koncu z živci«, bo odklonila pomoč, ker kljub stiski noče doživljati dejstva, da res ne more. Že misel, da RES NE ZMORE, ji je neznosna. To je otroško odzivanje, obramba otroka, ki se je nekoč oklenil iluzije, kaj vse bo zmogel, da je premagal obupno ničevost v sebi. Odrasel človek pa s težavo, a realistično sprejme, kar mu sporoča realnost: »Očitno je, da ne zmorem, dovolj je dokazov in prepričal sem se.« To sicer prizadene njegova pričakovanja o sebi, ki jih mora nekoliko znižati. Njegov ego trpi, srce pa poskakuje od veselja! Samospoštovanje namreč ostane nedotaknjeno. Še več: prav v imenu samospoštovanja človek žrtvuje svojo napihnjeno predstavo o sebi za resnično in verodostojno samopodobo, ki jo lahko ceni iz čiste vesti. Če smo v srcu ostali poraženi otroci, nočemo nižati svojih predstav o lastnih sposobnostih, pa naj bodo še tako očitne.Oglejmo si te primere. Rešila bo moža in ga odvadila alkohola, ker to zmore! Prepričala bo moškega, ki se noče odločiti za življenje v dvoje in zvestobo, ker ji mora uspeti, če bo le dovolj vztrajna. Dosegla bo, da bodo otroci uspešni v šoli, pa naj jo stane, kar hoče! Stregla bo bolnim sorodnikom ob vseh urah, pa četudi ne spi več ponoči, ker je samo ona med sorodniki tega sposobna. Opravila bo dodatno delo v službi, pa čeprav niti rednega dela ne dohaja več. V tej notranji prisili vidimo, kako se borimo na življenje in smrt in kako ne opazujemo, kaj se res dogaja v drugem in v nas. Živimo v filmu (naslov: Izredna ženska), v scenariju z obveznim srečnim koncem.Ta film lahko vrtimo vsak dan na novo. Sicer običajno ne pridemo do srečnega konca, zato vsak dan začnemo spet na novo. Včasih se film zavrti za en dan do srečnega konca in to nas ohrabri, da nadaljujejmo še tisočkrat. Za prenos te zmage v življenje pa nimamo možnosti, ker nič v realnosti ni enako kot v filmu. Niti mi. Važen korak do miru in sreče je, da opustimo nemogoče naloge in si postavljamo cilje, ki nas bodo privlačevali. In obenem razvijali. Kot roža išče sonce, tako naša zdrava sredina išče prave cilje, naloge po naši meri in prizadevanja, ki nas hranijo in vodijo v lahkost. Življenje ni muka, jemlje nam bremena z ramen, če živimo zavestno in ljubeče do sebe, kaže na smer, v kateri je prostor za naše hrepenenje. Če se priganjamo, nas bo oviralo v naše dobro, in nas sililo, da se preusmerimo. Zato se ne zaganjajmo proti vsemu, kar nam govori, da ne zmoremo. Tam je roka, ki nas boža in vabi v olajšanje, ponuja resnico in pomoč. Ni treba, da se odpovemo svojim sanjam. Samo mučenje sebe se je res treba odpovedati, če hočemo zaživeti.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...